Še en vikend s slabo vremensko napoved nas je “prislilil”, da smo šli iskati boljše razmere v tujino. No, tudi za sosednjo Italijo ni bila vremenska napoved ravno bleščeča, je bila pa boljša od domače (beri: nej ne bi bilo dežja). Z Janezom hitro izbereva ogledan cilj v Karnijcih, markantni Zuc dal Bor, 2195m visok hrib, ki pa je navkljub relativno pohlevni višini težko dostopen zaradi prepadnih sten, ki ga obkrožajo. Najlažji pristop namreč zahteva skalno plezanje III. stopnje.

Izhodišče za Zuc dal Bor je idilična vasica Pradis. Neverjetno, kako blizu so Karnijske alpe, in kako malo jih Slovenci poznamo (no, govorim zase). V teh koncih sem namreč bil le nekajkrat, pa še to zgolj na avtocesti, ko smo se z družino peljali na smučanje v (pre)obljudene resorte v Dolomitih. Nad vasjo Pradis sledi še makadamska cesta, ki nas pripelje v idiličen zatrep doline, kjer se nahaja koča Rifugio Vualt. Vreme se malo kuja, mi pa se po dobro vzdrževani poti namenimo proti bivaku Bianchi. Pot se zložno vzpenja sprva skozi lep gozd, kasneje pa ujamemo čudovito mulatjero, ki nas preko strmih, skalnatih rebri pripelje na izravnavo pod grebenom, kjer se nahaja bivak. Okoliš je prijeten – bivak obkroža lep travnik, ki se ob grebenu postavi pokonci v široko, harmonikasto, cca. 60m visoko steno kjer bi se verjetno dalo fino “frikati”.

Bivak dosežemo kot nalašč, saj se vreme zaroti proti nam in začne z rošenjem. V bivaku si privoščimo skodelico čaja, nato pa se odločimo, da navkljub dežju poskusimo iti naprej proti Zuc dal Boru. Pot nas tako vodi preko mokrih, spolzkih trav in naloženega sveta na greben, kjer se dokončno le premislimo – do Zuc dal Bora nas namreč loči lep, izpostavljen greben, ki pa je poln mokre in spolzke trave. Strinjamo se, da bo Zuc dal Bor počakal. Alternativa? Ja, pa pojdimo na sosednji hrib, ki je lažji – Mt. Chiavalis. Sledi sestop, nakar na zemljevidu odkrijemo, da lahko naredimo krožno turo preko Mt. Chiavalisa nazaj v dolino. Vse markirane poti so čudovite – vidi se, da gre za “bivše” mulatjere, in čez prepadne in izpostavljene odseke se prav mojstrsko vijejo in nudijo čudovite razglede, ob poti pa sem in tja naletiš še na ostanke barak in vojašnic.

Nekje na sredi poti zagledamo odcep poti na neizrazit vršac v grebenu, na skali pa je napacana rimska III. Spogledamo se, in plan akcije je jasen – če smo že nosili plezalno opremo, se pa povzpnimo vsaj na ta hribček. No, pa se je izkazalo, da plezalne opreme ne bi potrebovali. Je pa vršič lep! Šele ko sestopimo nazaj na cesto in do koče Vualt, se vreme obrne na bolje – skozi oblake posije sonce, in po vsem tem dežju v preteklem poletju se radostno pomečemo v travo in zakinkamo. Ura prav prehitro mine, in že je čas za odhod!

Karnijci so me, tako kot verjetno vsakogar, navdušili. Zagotovo se vrnem!

Galerija slik