Med tednom sva se z Maretom precej sproščeno zmenila za plezanje. Vremenska napoved za vikend je kazala odlično, vročinski val pa je poskrbel, da sva takoj opustila razmišljanja o južnih stenah ter se osredotočila na severne stene naših gora. Kar nisva se mogla odločiti, v katero smer bi zarinili (pridružil naj bi se nama še Domen), tako da sem nazadnje kar sam določil smer Ostlicher Nordkantenpfeiler (“vzhodni steber severnega raza”) v Košutnikovem Turnu. Smer mi ni dala miru že odkar sem v istem hribu plezal smer Gamsenweg teden poprej. Glede na to, da Marko in Domen že lep čas nista plezala v hribih, delna navrtanost tudi ni škodovala.
Že začetek našega izleta proti planinski koči Koschutahaus (kočo smo tekom dneva, kajpak zaradi vizualne podobe, krstili kot “Hišo Falkenau”), ki je izhodišče za vzpon, je bil svojevrsten špas, saj smo se za prevoz zmenili še z dvema kolegoma iz alpinistične šole. Po enournem zamujanju se namreč skupaj le odpravimo iz Tržiča proti Ljubelju. No, pa sej je bil gospodov dan, smer in dostop pa dovolj kratka, da se nismo preveč sekirali.
Dostop od koče Koschutahaus proti steni nam je vzel dobro uro in pol, pri čemer je zadnjih 20 minut potekalo po zoprnem melišču navzgor do pot stene. Vstop v steno je nekoliko nižje kot za smer Gamsenweg, kar je v tisti podrtiji kar dober znak. Za referenco, koliko je stena plezana – za vikend ob 9. zjutraj v sončnem vremenu v steni ni bilo pred nami nobene naveze (jih je pa kar nekaj prišlo za nami – itak sami Slovenci =)).
Po prvem raztežaju, ki je sprehod po podrtiji 20m navzgor, nas pričakata 2 raztežaja res lepe prečke. Odlične rumenkaste luske in luft pod nogami poskrbijo za fantastično izkušnjo, vmes pa je dovolj varovanja (svedri + klini), da tudi bolj prestrašenim ne bi bilo nič hudega. Čakata nas 2 raztežaja “šodra”, kjer je potrebno malo poiskati sidrišča, nato pa končno priplezamo do vznožja severnega stebra, ki se direktno nad našim sidriščem poganja v višino. Ravno ta del smeri me je nekako najbolj skrbel – čakali so me trije raztežaji V-ke, v njih pa naj ne bi bilo praktično nobenega svedrovca (z izjemo sidrišč, ki so skozi celotno smer navrtana). Glede na to, da so bili le-ti prisotni celo v uvodnih, šodrastih III-kah, mi ni bila čisto jasna logika, zakaj pustiti najtežje dele smeri neopremljene.
No, ko sem zaplezal v prve metre petice, mi je bilo hitro jasno, da svedrovci pravzaprav niso potrebni. V rahlem previsku me namreč pričaka res fantastična skala, ki je v tem hribu do tedaj še nisem “pošlatal”, za varovanje pa poskrbijo prusiki, naviti okrog skalnih ušes. Kaj kmalu 30m višje kot teliček nasmejan do ušes pripravljam štant in komaj čakam na sledeča dva raztežaja. Drugi in tretji raztežaj stebra sta ravno tako prava poslastica, in to je edini del smeri, kjer mi metulji in predvsem zatiči pridejo res prav da si uredim nekaj vmesnega varovanja (če bi ponavljal smer, bi vzel le set zatičev in 3-4 frende – klini in kladivo pa so odvečna teža, saj v smeri nikjer nisem videl potrebe po zabijanju klinov).
Po tretjem raztežaju se znajdem na vršnem razu, ki se znatno položi. Domen in Marko mi sledita, in obema obraz krasi en velik nasmešek, ko njuni glavi pokukata ven iz vertikale na sonce :). Po razu nas čakata še cca. 2 raztežaja lažjega plezanja, ki ga na koncu splezamo kar na štajerca. Na vrhu nas pričaka vroče, žgoče sonce in en trop nenavadnih mušic, ki jim je prav izziv pristajanje na naši koži :). Počakamo še na navezo Miha in Vedrana, nato pa po ferati sestopimo navzdol nazaj do koče Falkenau =). Obvezna hidracija in kosilo poskrbita, da je dan še lepši, kot je že bil, in prav vesele volje se proti popoldnevu odpeljemo nazaj domov.
Galerija slik
