Po mukotrpnih treh tednih neprestanega dežja se je končno pokazal vikend, ki je obetal nekaj sonca. No, v resnici se je krasno vreme naredilo že tekom tedna, toda delavnemu narodu to žal ne pomaga kaj dosti.
Za skupen izlet v hribe smo se tokrat dogovorili z Matejem in Maticem. Navkljub izredno mikavni ideji, da bi šli kar na Triglav (ki je, po spletnih objavah sodeč, v teh dneh izredno mikaven in tako zasnežen, kot že dolga leta ne!), po ogledu vremenske napovedi rajši predlagam obisk zahodnih Julijcev. Ker še nisem bil na Višu/Jof Fuartu (2666m), ga predlagam kot primeren cilj.
Po treh precej toplih tednih je res super, ko se na parkirišču pod Viško planino na avtomobilskem termometru prikaže magična -1 stopinja Celzija. No, sicer nas zima hitro spomni, da v mrazu ni tako fletno pripravljati opreme in se obuvati na zunanjem mrazu. Da se ogrejemo, se zapodimo v breg, in po strmi dovozni cesti v soju čelk pridno nabiramo višinske metre.
Ravno ko dosežemo Viško planino, se naredi dan. Ne samo, da gre za tisti pravi pravcati zimski dan v hribih, ki smo ga vsi pogrešali – ko se razgledamo naokrog, se ne moremo načuditi v kakšni beli pravljici smo se znašli. No, na sami planini je snega sicer le za vzorec, ampak hribi naokrog nas so tako beli, kot jih že dolgo nisem videl! Vrhovi se dobesedno kopajo v snegu, in marsikateri del okoliških ostenij je tako ofrajhan, da le malo skalovja reže ven is belih snežnih stožcev, grebenov in grap.
Malo pred prečko po stari poti do koče Corsi stopimo na sneg, ki je trd kot beton. Hoho, torej so tudi razmere dobre! Prav kmalu nataknemo dereze, in tja do koče Corsi se prav dobro skalibriramo, kako je hoditi pozimi v gorah.
Nad kočo Corsi se usmerimo proti levi, da po snežnih prehodih pridemo do travnate police, kjer moramo ujeti “lijak”, ki vsebuje prehod v zgornje etaže Viševe trdnjave. Sicer je bil na Višu samo Matej dolgo časa nazaj, tako da noben v resnici ne pozna letne poti, vendar so prehodi povsem naravni, tako da nam orientacija ne povzroča težav. Nam pa jo povzroči sneg, ko odkrijemo, da bi morali skozi naravno okno, kjer poteka letna pot, skopati kakšne dva kubika kot beton trdega snega, da bi nadaljevali pot proti vrhu Viša.
Ker so vsi obvozi, ki jih uspemo najti, toliko težki, da bi se bilo pametno povarovati, mi pa smo brez vrvi in opreme, nimamo druge izbire, kot da obrnemo. Ker sem sam nekaj let nazaj pozimi že bil na sosednjem vrhu Koštrunovih špicah, je izbira kar na dlani. Malo pred Mojzesovo škrbino zaplezamo po prehodih levo na greben proti vrhu Koštrunovih špic. Razmere so pretežno dobre in mestoma celo odlične, le enkrat Matic “načne” manjšo fliko klože. Sneg je že kar fino predelan, in spodnji sloji držijo človeško težo, tako da gazimo samo vrhnjo, ~10-20cm plast pršiča, ki pa na grebenu ne predstavlja nevarnosti. Matej naju z Maticom počaka kakih 15 minut pod vrhom, medtem ko midva splezava še zadnje metre do predvrha, kjer se lepo vidijo vse kaverne, ki so skopane v vrh Koštrunovih špic.
Sestop v danih razmerah ne predstavlja nobenih težav, in na terasi pred kočo Corsi se pomojem kar debelo uro sončimo in malicamo, nato pa jo podurhamo dol. Eden na PDK zabavo, eden v kino, eden pa na vselitveno žurko v Železnike 🙂 .
Galerija slik
