Severni raz Turna Gamsove Matere

Zanimivo, kako človek na nekatere plezalske smeri popolnoma pozabi, potem pa se ponovno manifestirajo… V torek, ko sva s Petrom švigala čez Dolgo Nemško smer v Triglavu, se mi je nekako v glavo prikradel spomin na smer Peters-Deye (550m , V+ (VII/A0) ) v Turnu Gamsove matere v Zahodnih Julijcih. Petru sem tekom dneva (popoldneva?) ne najbolj samozavestno omenil, da je baje nad kočo Pellarini ena izredno lepa smer. Letos sem se po dveh malo bolj sušnih letih počutil bolj uplezanega, sploh, ko sva tako brez problema opravila s Triglavsko severno steno, tako da sem očitno pomislil na to opevano poslastico visoko nad dolino Zajzere, vendar sem do nje vseeno gojil precejšnje (straho)spoštovanje, saj je bojda smer kar resen zalogaj.

Na srečo je Peter zagrabil, in njegovi iniciativi se imam za zahvaliti, da sva se v naslednjih dneh dogovorila in izpeljala to čudovito turo v osrčju Zahodnih Julijskih Alp.

Nedvomno je najboljša strategija, da se tura začne en večer prej z vzponom do koče Pellarini in spanjem v njej, saj je smer iz koče res kot na dlani (tako kot številne druge mikavne smeri v stenah Viša, Turna Gamsove Matere, Inominate in Divje Koze!).

No, ker sva bila prejšnji večer obadva zasedena, sva turo začela kar lepo iz parkirišča v Zajzeri v trdi temi. Najina taktika je vsebovala kolesarjenje do spodnje postaje tovorne žičnice, do kamor pot sledi gozdni cesti. Kaj kmalu sva odkrila, da se gozdna cesta na nekaterih mestih postavi pošteno pokonci, pa še ponekod je res razdrapana, kar je povzročalo težave predvsem Petru, ki ima bolj klasično gorsko kolo z ožjimi gumami v primerjavi z mojimi kramparcami. Tako sva kaj kmalu preklopila na kombinacijo porivanja aluminijastih konjičkov in občasnega brcanja kjer je naklonina to dopuščala. Eee, če bi imela e-kolesa 🙂 . Tolažila sva se predvsem s tem, da bo najin jutranji trud bogato poplačan v večernih urah, ko bova navdušeno oddirkala navzdol do avtomobila.

Pri spodnji postaji žičnice skrijeva kolesa in zagrizeva po poti proti koči Pellarini. Prav hitro se znajdeva pri koči, kjer dopolniva najine zaloge vode, nato pa nadaljujeva vzpon naprej proti steni. Na dostopu do pod stene odkrijeva, da sta naju dva plezalca prehitela (kasneje sva izvedela, da sta prespala v koči).

Toda ker nisva priplavala po župi, imava aduta v rokavu! Onadva se odločita, da bosta do smeri dostopala kar s plezanjem prvih dveh raztežajev navrtane smeri Via Angelina (navrtana smer z oceno 6b+, ki se giblje nekoliko bolj desno od smeri Peters-Deye), midva pa se samozavestno usmeriva v trd snežni jezik v levem delu stene, ki te pripelje do originalnega vstopa v smer – polico, ki cca 100m višje preseka steno.

Sicer zmerna naklonina, vendar pa trd sneg in pomanjkanje zimske opreme naju prisilijo, da si s kladivi kleševa stopinje in prav po polžje napredujeva. Ampak ko po polici prečiva do vstopa v smer, veselo ugotoviva, da sva pod smerjo prva! (da ne bo kej zamere, z navezo iz avstrijske koroške, ki nama potem skozi večino smeri plezata za ovratnikom, se nato super ujamemo)

V info ponavljalcem, dostop do police pomojem ne glede na letni čas in mesec, vedno zahteva zoprno prečenje snežišč. Vsaj tako se nama je zdelo, saj so snežišča pod stenami v tem delu navkljub poznemu poletju res obsežna.

Prvi raztežaj naju dodobra ogreje, sploh, moram priznati, mene, saj sem že kar malo pozabil, kaj pomeni plezati V+ z nahrbtnikom, pa še prvi raztežaji so vedno malo “na silo”, ko si še ves neogret. Na srečo je skala res vrhunska, in ko Peter za menoj pripleza z nasmeškom na obrazu, tudi moja zategnjenost dodobra popusti.

Tole s skalo je res treba poudariti: smer ima vrhunsko skalo (z izjemo kakšne šodraste police vmes) od prvega do zadnjega metra, pa naj si gre za III-ko, IV-ico ali V-ico! Pravzaprav je meni še najgrši del smeri bil previsni detajl s prosto oceno VII. Tako, za primerjavo, po mojem mnenju ima smer še dosti bolj konstantno kakovostno skalo kot Miss Julijcev (tam je navkljub fami nekaj raztežajev, ki so precej standardno šodrasti).

Plezanje po velikanski zajedi, ki predstavlja prvo polovico smeri, je res enkratno – strmo, vendar polno zanimivega plezanja po zajedah/kaminih, kjer brez bojazni lahko zaupaš praktično vsakemu stopu in oprimku. Dasiravno je smer precej znana klasika, je na nekaterih mestih relativno malo klinov, pa tudi skala je taka, da pogosto ne sprejema dobro premičnih varoval. Toda ker so oprimki tako dobri, težavnost pa zmerna, se nisva toliko sekirala glede tega. Aja, tudi večina sidrišč v smeri je navrtanih, kar se je meni osebno zdelo res super. Italijani očitno pri svoji količini gora ne komplicirajo toliko glede etike, saj imajo dovolj skalnih sten za vse možne pristope oz. poglede na plezanje.

Raztežaji nama hitro tečejo, in relativno hitro se znajdeva pri sloviti previsni zapori, ki je prvi dan vzpona ustavila Adolfa in Rudolfa (V/A0, VII prosto). Previs niti ni toliko zajeten, kolikor je skala bolj osiromašena prijemov. Na srečo je danes, skoraj 100 let kasneje, v skali dovolj klinov, da je s taktiko A0 prehod relativno lahek. Obadva se trudiva prosto preplezati teh 6 metrov; Peter obupa nekoliko prej, jaz pa kasneje. Sicer pa za dolge, močne plezalce previs tudi prosto ne bi smel predstavljati prehudega zalogaja, ni pa bohvekaj neko lepo plezanje 🙂 .

Kakorkoli, v naslednjem raztežaju mi je kar malo žal, da sem se trudil s prostim plezanjem detajla – zadnji težji raztežaj je namreč pošteno strm, in na trenutke imam kar težave, ko sem še tako našutan od detajla. Sicer pa zadnji raztežaj ponuja dve varianti – levo, bolj skopo opremljeno, pač pa malenkost lažjo, in pa direktno varianto naravnost navzgor, kamor se zapodim jaz. Ta je res kar strma in konkretna (jaz bi morda dal celo oceno VI- (uradno je V+)), vendar pa bolj nabita s klini. Sicer pa je ta raztežaj izredno lep s kompaktno skalo!

Po cca polovici vrvi se znajdeva na zadnjem sidrišču (ki je tudi navrtan, če ga uspeš najti), in še en raztežaj višje naju pripelje do majhnega skalnega stolpa, kjer se razveževa. Čaka naju še 150m poplezavanja do začetka božjih polic. Moram reči, da sem tudi v tem delu smeri neskončno užival. Čeprav plezaš po lahkem terenu II-III, je skala ves čas res vrhunska, težave so za teboj, in res lahko uživaš v prijetnem gibanju po fenomenalni skali.

Kot večino navez, se tudi midva odločiva za “umik” iz stene po božjih policah. Razgledna stezica naju kaj kmalu pripelje do markacij (rdeče pike) poti, ki naju po res elegantnih prehodih (mestoma je na zoprnih koncih urejeno varovanje z jeklenicami) pripelje do melišč pod vznožjem stene. Čaka naju še sprehod do koče in zaslužen radler, na koncu pa nagrada po celodnevnem matranju nog – spust z bicikli do avta 🙂 .


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja