Potovanje na Senjo

Na daljnem severu Norveške, nekje na pol poti med Lofoti in mestom Tromsø, se iz ledenega severnega morja dviga otok Senja. Drugi največji norveški otok ima skromnih 7000 prebivalcev, in je, tako kot preostali sever Norveške, terra incognita za večji del turistične populacije. Tudi trume avtodomov, ki se vsako leto zgrinjajo proti Nordkappu, v veliki večini ignorirajo ta skriti biser, ki je večkrat opevan kot “Norveška v malem”. Za otok sem prvič slišal več let nazaj, ko je po alpinističnih krogih zaokrožila novica o težkem kombiniranem vzponu Ines Papert. Priznana nemška plezalka je pohvalila potencial otoških sten za zimsko plezanje, ter celotno...
Continue reading...

Zajzera, La Bella Furlana

Sredi tedna me kontaktira Polona z motivacijskim vprašanjem, če se gre za vikend kam v led. Pravi, da so loški alpinisti dobili informacijo, da so slapovi v Zajzeri še dobro narejeni. Hitro napišem pritrdilen odgovor, in v petek se dorečejo detajli: gremo v dveh navezah, destinacija pa je Lepa Furlanka/La Bella Furlana (WI4+, 210m). Z navdušenjem nahrbtnik znova napolnim s še ne povsem posušeno opremo – slap Lepo Furlanko sem namreč želel že nekaj let splezati, pa sem bil že kar dodobra prepričan, da sem letos zamudil priložnost. Tokrat je štart bolj human – ob 6. zjutraj iz Škofje Loke. Zberemo se štirje korenjaki,...
Continue reading...

Tamar, Skriti slap

Navkljub pičli napovedi prejšnji vikend, ko sem napovedal, da se Tamarju iztekajo dnevi, so tekom tedna na Internet kapljale razne objave, da so v Tamarju razmere še. Priznam, slapov sem letos naklepal že pošteno mero, vendar sem prvič v življenju res užival v lednem plezanju, tako da mi ni bilo težko stisniti sms-a Janezu, če bi bil v petek za akcijo. Kmalu dobim nazaj pritrdilen odgovor, in v petek sredi noči (ob 4:30 zjutraj) štartava iz Škofje Loke. Bojiva se namreč, da bodo čez dan visoke temperature naredile ledno plezanje precej bolj nevarno. Še v soju čelnih svetilk pod slapove prisopihava nekje okrog 7. ure zjutraj,...
Continue reading...

Sappada – slap Diagonal + Tamar

Po res intenzivnem lednem vikendu konec januarja je prišla tista tako osovražena otoplitev, in vsi smo dolgih nosov odsmrkali nazaj v svet služb, počitka in drgnjenja plastike na stenci. En vikend sem tako preživel v relativnem brezdelju, ampak kaj, ko me je še vedno držala pokonci ledena mrzlica, in s skupino soferajnovcev smo skovali drzni načrt, da za 5 dni (v kombinaciji s Prešernovim dnevom) smuknemo pogledat zaledenele slapove v Cogne. Žal dan pred odhodom dobimo informacije, da so se razmere zaradi velike količine novozapadlega snega poslabšale, tako da smo prisiljeni izlet odpovedati. Sam imam vsega skupaj počasi dovolj (še najbolj ždenja doma…),...
Continue reading...

Zapotoški slap + Julijana

Po Peričniku nas je pomojem vse zajela t.i. ledena mrzlica, in pol dneva počitka je bilo edino, kar sem si dovolil zabušavati za vikend, saj so vsi internetni viri začeli groziti o prihajajoči otoplitvi, ki bo uničila veliko slapov… V soboto zvečer sva tako z Evo razbijala zadnje ledene metre Vis-a-Visa v Bohinjski soteski, nedelja pa je bila čas za celodnevno ledno pležo! Ekipo smo sestavljali Jaka, Eva, Matevž in moja malenkost, in nekako smo se že v petek zedinili, da gremo pogledat Zapotoški slap (WI4, 180m), ki je baje dobro narejen. Ko parkiramo na zasneženem parkingu pred Zadnjo Trento, za nami pridrvi še...
Continue reading...

Plezanje po zaledenelem slapu Peričnik

Za petek sva se z Evo zmenila za ledno plezanje, in vse je teklo kot po maslu – dopust je bil najavljen, napoved je bila do -15 stopinj Celzija v dolini, sam pa sem tudi v glavi začel naštevati slapove, ki so letos odlično narejeni, pa bi jih šla lahko plezat – od Zajzere, Trente, Zadnje Trente pa do Tamarja. Fast-forward v torek zvečer, ko z Mihom v soju čelk odplezava Luciferja, in kar naenkrat je baje v igri za petek eden najbolj znanih slapov pri nas – Peričnik (WI5). Seveda sem slišal, da je slap dobro narejen, saj ga je splezalo nekaj plezalcev svetovnega kova...
Continue reading...

Peter Pan e Vin – Zajzera

Za nedeljo sva se z Matjažem zmenila za ledno plezanje. Na vezi smo tudi z nekaj znanci iz AO Kranj, s katerimi se zjutraj dobimo na kofetu in skupaj oddirkamo proti Zajzeri. Ko parkiramo na prostornem parkirišču v zatrepu doline, nas seveda večje število avtomobilov takojci opozori na dejstvo, da smo delali račun brez krčmarja. Relativno pozen štart in pa Internetna oda hvalnica razmeram v dolini so bržkone razlog, da je iste slapove, kot smo jih imeli plan plezati mi, naciljalo debelo število plezalcev! Upanje umre zadnje, pravijo, tako da se gužvi navkljub opremimo in jo mahnemo slapovom naproti. Že s ceste se vidi,...
Continue reading...

Levi slap v Rio Freddo – Karfjola

Že zadnjič, ko smo z Matevžem in Matjažem dostopali pod Trbiško Krniško špico (plan so bili namreč prav slapovi v Rio Freddo…), smo levo od opisanih smeri v Kresalu ugledali še en slap, ki smo ga nato vlačili po zobeh, pa se nazadnje rajši odločili za sneg. Meni pa slap ni in ni dal miru, in hitro sem naštimal še enega ljubitelja lednih strmin, Janeza, da ga greva pogledat. Tako sva v ponedeljek še v temi začela z dolgo makadamsko cesto proti zatrepu doline Rio Freddo; zame že drugič v enem tednu. Na srečo se tistih 6 (7?) kilometrov v temi...
Continue reading...

Desni slap pod Prisankom

Na predbožični dan sva šla z Evo pogledat, kakšne so kej razmere v slapovih pod Prisankom. Ker sva obadva imela popoldanske družinske božične obveznosti, sva štartala že ob 4h. Malo zaradi timinga, malo pa tudi zaradi tega, ker je novica o dobrih razmerah v Desnem slap že pricurljala na Internet, in sva se bala gužve. No, ko malo čez 5. uro zjutraj parkirava pred Kočo na gozdu, je zunaj še trda tema, in suvereno zadremava še za pol ure. Tudi ko naju zopet zdrzne budilka, je zunaj še vedno trda tema, ampak valda je čas da greva, kar potrdi še en avto,...
Continue reading...

The Curtain & CIC hut cascades

Po dveh dnevih res fantastičnega vremena nas je zajela vremenska fronta. Že zvečer smo morali tako skovati načrt, kam iti v neoptimalnih razmerah, in ne boste verjeli – ponovno smo se odločili za severno steno Ben Nevisa! Sliši se res kar malo neizvirno, vendar je na Škotskem situacija taka: vedno, ko se čez deželo zapelje fronta, veter zapiha z res nehumano hitrostjo (zelo pogosto nad 100 km/h), in posledica je, da se snežne razmere (predvsem, kar se tiče plazov – kloža) povsem spremenijo v roku nekaj ur. Za nižje slapove, ki ležijo nedaleč stran od CIC koče pod severno steno Ben Nevisa smo...
Continue reading...