Po Peričniku nas je pomojem vse zajela t.i. ledena mrzlica, in pol dneva počitka je bilo edino, kar sem si dovolil zabušavati za vikend, saj so vsi internetni viri začeli groziti o prihajajoči otoplitvi, ki bo uničila veliko slapov… V soboto zvečer sva tako z Evo razbijala zadnje ledene metre Vis-a-Visa v Bohinjski soteski, nedelja pa je bila čas za celodnevno ledno pležo! Ekipo smo sestavljali Jaka, Eva, Matevž in moja malenkost, in nekako smo se že v petek zedinili, da gremo pogledat Zapotoški slap (WI4, 180m), ki je baje dobro narejen. Ko parkiramo na zasneženem parkingu pred Zadnjo Trento, za nami pridrvi še...
Continue reading...
Za petek sva se z Evo zmenila za ledno plezanje, in vse je teklo kot po maslu – dopust je bil najavljen, napoved je bila do -15 stopinj Celzija v dolini, sam pa sem tudi v glavi začel naštevati slapove, ki so letos odlično narejeni, pa bi jih šla lahko plezat – od Zajzere, Trente, Zadnje Trente pa do Tamarja. Fast-forward v torek zvečer, ko z Mihom v soju čelk odplezava Luciferja, in kar naenkrat je baje v igri za petek eden najbolj znanih slapov pri nas – Peričnik (WI5). Seveda sem slišal, da je slap dobro narejen, saj ga je splezalo nekaj plezalcev svetovnega kova...
Continue reading...
Za nedeljo sva se z Matjažem zmenila za ledno plezanje. Na vezi smo tudi z nekaj znanci iz AO Kranj, s katerimi se zjutraj dobimo na kofetu in skupaj oddirkamo proti Zajzeri. Ko parkiramo na prostornem parkirišču v zatrepu doline, nas seveda večje število avtomobilov takojci opozori na dejstvo, da smo delali račun brez krčmarja. Relativno pozen štart in pa Internetna oda hvalnica razmeram v dolini so bržkone razlog, da je iste slapove, kot smo jih imeli plan plezati mi, naciljalo debelo število plezalcev! Upanje umre zadnje, pravijo, tako da se gužvi navkljub opremimo in jo mahnemo slapovom naproti. Že s ceste se vidi,...
Continue reading...
Že zadnjič, ko smo z Matevžem in Matjažem dostopali pod Trbiško Krniško špico (plan so bili namreč prav slapovi v Rio Freddo…), smo levo od opisanih smeri v Kresalu ugledali še en slap, ki smo ga nato vlačili po zobeh, pa se nazadnje rajši odločili za sneg. Meni pa slap ni in ni dal miru, in hitro sem naštimal še enega ljubitelja lednih strmin, Janeza, da ga greva pogledat. Tako sva v ponedeljek še v temi začela z dolgo makadamsko cesto proti zatrepu doline Rio Freddo; zame že drugič v enem tednu. Na srečo se tistih 6 (7?) kilometrov v temi...
Continue reading...
Na predbožični dan sva šla z Evo pogledat, kakšne so kej razmere v slapovih pod Prisankom. Ker sva obadva imela popoldanske družinske božične obveznosti, sva štartala že ob 4h. Malo zaradi timinga, malo pa tudi zaradi tega, ker je novica o dobrih razmerah v Desnem slap že pricurljala na Internet, in sva se bala gužve. No, ko malo čez 5. uro zjutraj parkirava pred Kočo na gozdu, je zunaj še trda tema, in suvereno zadremava še za pol ure. Tudi ko naju zopet zdrzne budilka, je zunaj še vedno trda tema, ampak valda je čas da greva, kar potrdi še en avto,...
Continue reading...
Po dveh dnevih res fantastičnega vremena nas je zajela vremenska fronta. Že zvečer smo morali tako skovati načrt, kam iti v neoptimalnih razmerah, in ne boste verjeli – ponovno smo se odločili za severno steno Ben Nevisa! Sliši se res kar malo neizvirno, vendar je na Škotskem situacija taka: vedno, ko se čez deželo zapelje fronta, veter zapiha z res nehumano hitrostjo (zelo pogosto nad 100 km/h), in posledica je, da se snežne razmere (predvsem, kar se tiče plazov – kloža) povsem spremenijo v roku nekaj ur. Za nižje slapove, ki ležijo nedaleč stran od CIC koče pod severno steno Ben Nevisa smo...
Continue reading...
Sredi tedna je bila napoved za soboto za Slovenijo bolj klavrna, hkrati pa se je začelo omenjati Maltatal – baje naj bi nekateri slapovi bili že narejeni. Tako omenim Matevžu, če bi šel za vikend na dvodnevni izlet v enega izmed centrov avstrijskega lednega plezanja. Ne prezgodnjo uro se v soboto že peljeva proti avstrijskemu Gmundu in se hkrati baševa z zapoznelim zajtrkom in Petrol kavo. Ko doseževa dolino Maltatal, sva kar malo presenečena, saj je snega res malo (ob avtocesti praktično nič), in tudi ko se peljeva globlje v dolino Malta, je edini znak, da je prisotna zima, dodobra poledenela...
Continue reading...
Temperature se dvigajo, vreme je tako že dva tedna odlično, človek more pa delat. No, temu sva z Janezom rekla, da narediva konec, in v sredo obadva suvereno vzameva dopust. Destinacija: Tamar, cilj: Rastlinca (WI3+). Ob pol 6 zarana se odpraviva iz Škofje Loke in po uri vožnje parkirava avto pred skakalnicami v Planici. Pot se vsaj meni, kot ponavadi, vleče, ampak v jutranji otopelosti še nekako gre. Cesta do Doma v Tamarju je, kot vsako leto, zgledno urejena, in v škripanju po pomrznjenem snegu si obetava dobro plezarijo (ob avtu je bilo -4 stopinje). Ko doseževa slapove, pa se...
Continue reading...
Že prejšnji teden, ko sva s kolegom plezala Smer izgubljene rokavice, sem od daleč “špegal” proti Čedci, in si ogledoval čudovito ledno linijo, ki se je letos izoblikovala v rdečih podorih. Z Maticem sva ugotavljala, ali je zadeva že dovolj narejena ali ne – prvi raztežaj je namreč obljubljal res noro črto po rdeči vertikali (kar malo me je spominjalo na znane ledene pasove po granitu v Centralnih Alpah). No, sredi tedna prileti na friko.si objava, da je na Jezerskem bila splezana prvenstvena ledna smer; že preden sem odprl opis, sem kar nekako vedel, da je to to :). Jasno,...
Continue reading...
Na sončno nedeljo sva se z Maticem odločila, da greva na Jezersko preverit, kakšno je stanje z ledom v Slovenskem “hladilniku”, poimenovanem Jezersko. Ker dobiva informacije, da je Smer izgubljene rokavice (III/3, 320m) v Špegovcu za silo narejena, je bila izbira očitna. Nekako se nama zdi, da tudi v nedeljo ne bo gužve, pa tudi celotna tura ne bi smela biti pretirano dolga, zato določiva “mili” začetek ob 6 iz Loke. Po cca. eni uri zaparirava avto pri rampi v Makekovi Kočni ter švigneva pot. Šalabajzerja, kot sva, zgrešiva odcep poti na levo proti Čedci in nadaljujeva kar nekaj časa...
Continue reading...

