Plezanje na Ratitovcu – Čez Špičke

Že nekaj časa smo se menili, da bi šli sprobat splezati Bricotovo smer v Ratitovcu, imenovano Čez Špičke. Razlogov je kar nekaj, vsekakor pa je med njimi ta, da je Ratitovec za Ločana skoraj tako sosednja gora kot Lubnik. Vreme je bilo idealno, tako da smo se že ob 8 zjutraj dobili v Železnikih in bruhnili proti Prtovču. Sama smer Čez Špičke se nahaja praktično pod vrhom Ratitovca, nekje na višini gozdne meje, ter je sestavljena iz (realno) treh cugov, od katerih sta dva dolga kakih 30 metrov, drugi pa (švoh) 10 metrov. Vsaj če smo pravilno zadeli smer, that...
Continue reading...

Čiliranje na Bizeljskem

Že lep čas smo se s sošolci menili, da bi za vikend bruhnili na vikend k kolegu Gregorju, ki se nahaja med čudovitimi hribčki Bizeljskem. Plan: cel vikend nažigati družabne igre (He he).Končno so se nam datumi uskladili, tako da smo v petek odrinili iz Ljubljane ter okrog 3 prispeli na vikend. Meni sicer datum ni šel preveč na roke, saj je v petek potekal tradicionalni dijaški Živ-Žav, ki je pravzaprav dijaška žurka po zaključenem maturantskem plesu. Stvar se odvija v Loški vojašnici, dobra stvar pa je, da pride tudi kup starih generacij, tako da res lahko s starimi znanci,...
Continue reading...

Hudogriža v Paklenici

Pa je le napočil čas, da smo z AOjem napadli Hrvaško in šli ‘penjat’ dolge športno plezalne smeri v Paklenici. In prav luštno je bilo! V sredo se že okrog 12 dobimo v Škofji Loki Brico, Miloš in jaz, natovorimo avtodom ter se napotimo proti jugu. Vmes je sledil še postanek v Ljubljani, kjer poberemo še Jožeta ter se oborožimo s hrano in (predvsem) pijačo, kar po domače pomeni nekaj štek piva. Ker se nam nikamor ne mudi, z avtodomom pa ga tako ali tako ne moreš tiščati 140 po avtocesti, se odločimo, da jo zategnemo do Pakle kar ob...
Continue reading...

Sonček v Črnem Kalu

Navkljub obupni vremenski napovedi (na Gorenjskem je sicer res bilo cel dan bolj bledo) smo že v petek po tečaju zabijanja klinov s tečajniki razmišljali o odhodu proti Črnem Kalu. No, na koncu se nas je zbralo kar nekaj. V Črni Kal prispemo nekje med 9 in 10 in tam že srečamo Mateja, Alenko in Sašota, ki so nas prehiteli. Sprva se zapodimo v bolj “eimfoh” sektor, za ogrevanje – Sandijevo zajedo. Na žalost uživamo samoto zgolj kakih 20 minut, tako da vsaka naveza napelje dve, tri krajše smeri. Nato se usuje kot iz topa in pod sektor pride kakih...
Continue reading...

Frikanje v Kal-Koritnici

Kot se spodobi za lepo vreme smo se 4-je tečajniki zbrali in odvihrali na bovške konce, natančneje v plezališče Kal-Koritnica. Ta sektor je našel Miloš v športnoplezalnem vodiču, kjer izrecno piše, da je plezališče redko obiskano. Ker je bila lepa sobota, je vse skupaj nekako imelo smisel in res – cel dan smo bili skoraj sami, oz. nas je bilo v celotnem plezališču morda okrog 10 ljudi (at max). V Kranju smo se zbrali jst, Miloš, Jože in Jure, ter odvihrali proti Vršiču. Vmes smo se ustavili še v Kranjski Gori za zajtrk (ter ogled Vijolice). Na Vršiču pa sneg...
Continue reading...

Prvič v Beli Peči

Spet je bilo lepo vreme, tako da smo se odločili, da gremo stestirati plezališče oziroma hrib Belo Peč, ki se dviga nad Tržičem. Tokrat nama je z Milošem uspelo angažirati celotno klapo, tako da se nas je v Kranju zbralo kar pet. Hitro smo se odpravili proti Beli Peči, do katere dostopiš tako, da prijaznemu kmetu plašaš 2 €, v vsako smer ti namreč kasira enega bruseljčana. Drugače ne gre, ker ima dedec kar pravo “parkirno” zapornico z avtomatom za kovance :). Me prav zanima, če je izračunal, kdaj se mu bo investicija povrnila. Glede na izkušnje od zadnje skalne...
Continue reading...

Blažčeva skala – Zajeda

Danes je bil kar prelep dan, da bi ždeli doma, in tako smo se jaz, Miloš in Jernej odločili, da gremo splezat kako večraztežajno smer. V igri sta bili dve lokaciji, Gradiška Tura in Blažčeva skala nad Dovjem. Suvereno je zmagala Blažčeva skala, ker se nam ni ljubilo vstajati ekstremno zgodaj in ker smo nekako predvidevali, da bo v tem lepem vremenu v Vipavi gneča neznanska, za Blažčevo skalo pa še v vodniku piše, da je plezališče relativno redko obiskano. No, naj takoj povem, da je tega res škoda, saj je stena visoka in široka, možnosti za nove smeri pa...
Continue reading...

Plezanje v Ospu – Medo

Pa je napočil čas. Dan, ko smo šli v Osp splezati Medota (3, 5b, 5b, 5c – according to Športnoplezalni vodnik). According to Brico, Miha in še en kup lanskoletnih tečajnikov gre za zarees zajebano smer, kjer se srečaš s svojo mejo. V vsaki priliki so nas namreč strašili s tem Medotom. Kako je bilo po mojem mnenju v resnici? Ni tako strašno, kolikor se sliši, je pa definitivno res, da najdeš svojo lastno mejo, kar je zelo odločilnega pomena. Poleg tega je bilo res, kar je rekel Miha že na začetku: če imaš pošlihtano psiho, boš smer zlezel, sicer...
Continue reading...

Begunjska Vrtača – po (skoraj) Lenuhu

Ta vikend smo sicer tečajniki imeli tečaj turne smučarije v Lazu, vendar sam nimam niti turne opreme niti nisem preveč navdušen turni smukač, tako da sem že cel teden težil, da bi šli raje kam plezat (v led oz. sneg). Na srečo Mato nikoli ne razočara in tako smo še eno sobotno jutro ob 7 štartali iz Šenčurja – jst, Mato in Mare. Onadva sta imela ogledano Zeleniško grapo v Begunjščici, sam pa sem žal ostal sam, ker je sotečajnik v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo. A nič ne de, nekam bom že šel malo popikat, sem si rekel. Seveda bi...
Continue reading...

Dolgi Hrbet – Teranova smer

Ker v soboto nikakor nisem imel dovolj in ker je bilo napovedano lepo vreme, sem se z veseljem spet pridružil Janu in njegovemu očetu Alešu, ki sta s še enim “starim mačkom”; Belkotom planirala zlesti Teranovo smer v Dolgem Hrbtu. Ker gre kar za zimsko klasiko naših gora, smo štartali zgodaj – natančneje okrog 7 iz Reteč. Mene je kar zdelovalo, da sem spal le kakih 5 ur, saj sem prejšnji dan po ledni plezariji šel še na nek rojstni dan, tako da sem domov prišel šele okrog 1, vstal pa seveda ob 6. Sicer sem potem celotno pot v...
Continue reading...