Hanzova pot na Mojstrovko

Hanzova ferata na Mojstrovko v slabem vremenu je že kar nekakšna klasika naju z Milošem, in ker ture že kako leto nisva ponovila, je bil skrajni čas, da to napako popraviva! Dan dogodka: sreda, po službi, vreme: oblačno s severnikom, kraj nesrečnega imena: Vršič, ekipa: Luka in Miloš. Pripravljena na zimo v rukzak vrževa pasove, cepine, dereze ter 30m štrik. Ko prispeva pod severno steno Male Mojstrovke, kar malo debelo pogledava – pričakovala sva, da bo sneg, ne pa, da ga bo toliko. Prečenje po snežiščih do vstopa v ferato je kar malo antiklimatičen, saj je podlaga mehka in mokra, in...
Continue reading...

Bavški Grintavec

Relativno lepo napoved sva z Jakom izkoristila za obisk Bavškega Grintavca. Na to goro sem si želel povzpeti že nekaj časa, pa je vedno prišlo na vrsto kaj drugega. Pretekli teden je sončno vreme dalo nekaj upanja, da je kaj snega že skopnelo, vendar si z Jakom ne delava utvar in rutinsko v nahrbtnik vrževa dereze in cepin. Že sredi noči kreneva iz Železnikov, in ko se naredi dan, začneva z vzponom iz kraja Soča ob istoimenski reki. V dolini že veje pomladna sapica – ob Soči je vse pozelenelo, na cesti sem in tja že srečaš kakega turista, veter...
Continue reading...

Greben Vrbanovih špic

Budilka me vrže pokonci ob pol 6. zjutraj. Zunaj je seveda še črna tema, saj smo sredi decembra. Da je bera motiviranosti še bolj polna, me že na tako fantastično obetajoče nedeljsko jutro boli glava. Ko se enkrat obrnem v postelji, je ura že 6. zjutraj. Ja ni kej, kar malo se prisilim iz postelje, ker vem, da mi bo sicer še cel teden žal. Lepa vremenska napoved v hribih je pač za izkoristiti, sploh v veselem norem decembru. Po pol ure priprav sem nared, in že drvim Gorenjski naproti – cilj: greben Vrbanovih špic, tokrat solo. Zajtrk in prepotrebno kavo...
Continue reading...

Nizki vrh nad Balo

Poplava dela. Selitev na svoje. Službeno potovanje. “Zastrupitev” z vodko. Še enkrat tradicionalni prehlad ob menjavi sezon… Tako nekako bi lahko povzel zadnji mesec mojega življenja. Zunaj pa tako lepa jesen, kot že dolgo ne! Ko znaki prehlada začnejo minevati, imam vsega dovolj, in hitro najdem še dva kronična hribolazca z abstinenčno krizo, Janeza in Petro. V pomanjkanju zimskih razmer in nesigurnosti zaradi večmesečne odtujitve od skale si izberemo tehnično nezahteven dvatisočak po imenu Nizki vrh. Po vožnji čez povsem kopen Predel se ob začetku dneva znajdemo ob koncu ceste v dolini Bavšice, in že tam je slutiti, da bomo dan preživeli v popolni samoti. Pot...
Continue reading...

Triglav

Z Matevžom sva prejšnji vikend skočila na Triglav. Zaradi tople jeseni sva dereze & cepin potrebovala le za zadnji vzpon z Zahodne Triglavske planote na vrh Triglava, ter za sestop nazaj do Kredarice. Aja, gor sva šla čez Plemenice, dol ša čez Prag. Krasen dan! p.s. Če ni inspiracije za pisanje je pač ni, upam, da bodo slike povedale tistih tisoč besed 🙂...
Continue reading...

Jesenski paket v Grintovcih

Zaradi delovne zasedenosti sem v zadnjih tednih komaj opazil, kako se je v naše kraje prikradla jesen. Po intenzivnem obdobju deževja sem se tako pretekli vikend ponovno odpravil v višave dihat svež gorski zrak. Šele tedaj sem zagledal, kako se je drevje prebarvalo v oranžne in rjavkaste odtenke, kako je odpadlo listje do potankosti zakrilo vse gozdne poti, kako hladni so postali gorski hudourniki, kako kratek, a čist in opran je postal dan, … Prvotni plan, prečenje Kamniških Alp od Grintovca pa do Kamniškega sedla oz. Planjave, smo zaradi večih razlogov vrgli v koruzo, pa se je na koncu vse skupaj odlično izteklo, saj...
Continue reading...

Dolgi hrbet

V nedeljo je bilo napovedano lepo vreme, in po številnih zapletih in usklajevanjih se nas je nabrala kar lepa skupinica istomislečih hriboljubov. Odločimo se, da se bomo povzpeli na Skuto. Napovedan je mraz, tako da se odločimo za relativno pozen štart ob 5 zjutraj iz Škofje Loke. Z dvemi avti se zaparkiramo pri Suhadolniku in prej kot v uri se že potimo v bregu na poti do Kokrškega sedla. Vzpnemo se po Taški, in del z lesenimi stopnicami in zajlami je kar neprijetno pomrznjen, tako da si tam vzamemo nekoliko več časa. Sicer pa se prav kmalu znajdemo pri Cojzovi koči, ki...
Continue reading...

Narodni park Arthur’s Pass

Po obisku narodnega parka Mt. Cook se je vreme nekoliko poslabšalo, tako da sem 2 dni preždel v majhnem podeželskem mestecu Geraldine. Nato pa se je vreme zopet izboljšalo, in napotil sem se proti zadnji “kljukici”, ki sem jo kanil obiskati: narodnemu parku Arthur’s pass. Arthur’s pass je naravni prehod čez osrednji greben južnih novozelandskih alp in povezuje vzhodno in zahodno obalo. Sam nimam namena prečkati celotnega prelaza, vendar pa se zapeljati v njegovo osrčje in tam preživeti še nekaj dni v gorski kulisi. Prelaz je sicer lociran na skromni višini cca. 800m nadmorske višine, cesta pa večji del poti...
Continue reading...

Narodni park Mt Cook

(opozorilo: objava vsebuje neizmerno količino slik Mt. Cooka, šibkejšim odsvetujem ogled) Med žmurjenjem v Wanaki sem vztrajno spremljal vremensko napoved za narodni park Aoraki/Mt. Cook. Moje potovanje se nekako bliža koncu, in ena stvari, ki sem jih definitivno želel videti, preden zapustim deželo, je visokogorsko osrčje južnih alp, narodni park Mt. Cook z istoimenskim vršacom. No, po nekaj dneh se mi je nasmenhila sreča, saj se je vreme stabiliziralo, in prav zagreto sem zapustil Wanako in se usmeril proti jezeru Pukaki, ki predstavlja vstopno točko za goro Aoraki/Mt. Cook. Že ko sem prispel do obal jezera Pukaki, sem ga zagledal....
Continue reading...