Grimselpass – granitne sanje

Za najino prvo smer na prelazu Grimselpass sva z Maretom izbrala verjetno najlažjo smer v vodničku, Foxie (5c, A0). “Ker sva neuplezana v granitu”, sva si rekla. Smer poteka v relativno položnih ploščah po perfektnem granitu, in ker sva se že dan prej sprehodila do pod stene, sva takoj našla vstop. Kako uro kasneje sva se že zadovoljna smejala na vrhu smeri in uživala v čudovitih razgledih na okoliš. Pa vendar je vsaj meni v ustih ostal nekoliko grenak priokus – smer je resnično narejena za začetnike, saj imaš ob idealni poki za metulje navrtane svedrovce na 3-4 metre. Seveda precejšen del smeri poteka po platah, kjer...
Continue reading...

Magic Wood & Grimselpass – Rainy Days

Za poletje 2016 sva z Markotom določila preprost cilj: dvotedenski oddih s skalnim plezanjem nekje v Evropskih Alpah, pač tam, kjer bo najlepše vreme. Najina pot se začne že v petek zvečer, ko v Kranjskih supermarketih nakupiva večino potrebne krme (in pijače!) za dva tedna. V soboto nama tako ne preostane drugega, kot da z vso potrebno robo napokava mojega karavana, in se usmeriva proti prvemu cilju naproti. Kam pa greva? To vprašanje pravzaprav ni bilo tako trivialno, saj je vremenska napoved za Centralne Alpe povsod kazala precej slabo. Nazadnje se precej spontano odločiva za Magic Wood (ker sva imela vodniček, pa predvsem...
Continue reading...

Mala Lojtrca, via Bulfoni-D’Eredità

Lepo soboto smo z Matejo, Špelo in Milošem preživeli v hribih. Z Milošem sva prejšnji večer ponočevala, tako da je štart ob 6. zjutraj iz Kranja dobro pripomogel k temu, da sva se vsaj za silo naspala – jaz pravzaprav kar dobro, Miloš pa malo manj :). Vremenska napoved je na vzhodu Italije obetala solidno vreme, in z Milošem sva že med tednom dorekla smer, ki jo kanimo plezati – eno zadnjih “železnih klasik” v Belih vodah, ki jih še nisva šla – Bulfoni D’Eredita (IV+/III) v Mali Lojtrci. Špela in Mateja sta tokrat prvič na pravi hribovski plezalski turi, in pri avtu...
Continue reading...

Sonce in veter v Dabarcih

Mesec: maj. Leto: 2016. Plezanje: ničelno. V enem meni najljubših mesecev je plezanje zopet zletelo na stranski tir, saj smo se vročično pripravljali na izpite za naziv alpinist. A nič ne de, trud se je splačal, tako da sva si z Milošem za nagrado izposlovala vikend-pobeg na morje. Ker sva obadva slišala toliko dobrega o Dabarskih Kukovih, je bila izbira na dlani – Miloš rezervira apartma v Karlobagu, in v petek po službi z Miloševo raketo dobesedno vzletiva proti Velebitu. Prvi dan sva navdušena – vreme se zjasni, sam dostop z morja navzgor proti Dabarcem pa je tudi fantastičen, sploh če imaš avto, s katerim...
Continue reading...

Boomer’s Requiem

Kot bi trenil se je naše škotsko dopustovanje bližalo koncu, in tako smo se še v trdi temi v nedeljo zbudili v zadnji plezalni dan na Škotskem. Ker je Miloš dan poprej suvereno dejal, da si bo vzel zadnji dan frej, da bo spočit za nočno vožnjo nazaj v Edinburgh, smo ostali z Matjažem in Janezom sami, da si splaniramo izlet za zadnji dan. Bodimo neizvirni in pojdimo še enkrat pod Ben Nevis, kaj pa drugega! Zopet se vzpenjamo proti koči CIC, in zopet v nastajajočem dnevu (tokrat še zadnjič) občudujemo občutek razsežnosti, ki jih ponuja Škotska. Lepo vreme je za konec vikenda pripeljalo velik...
Continue reading...

Cairngorms & Creag Meagaidh

Na Škotskem je zima! Ti šment, zopet je napovedano slabo vreme… Kam iti na ta prečudovit vetroven in deževen petek? Celotna ekipa počuti ravno dovolj pustolovsko, da se odločimo zamenjati stalno lokacijo (okolica Fort Williama) in iti pogleda dlje proti vzhodu, v pogorje Cairngorms. Pogorje Cairngorms slovi po divjem vetru, relativno varnem dostopu ter kratkem, a zelo intenzivnem kombiniranem plezanju v veliki naklonini. Smeri redko presegajo 100m, 120m, vendar so strme in začinjene. Sliši se enkratna izbira za vetrovno in oblačno vreme. Tokrat nas zgodnja ura ne prepriča, in šele med 6. in 7. uro zjutraj se napokamo v avto in oddrvimo novim...
Continue reading...

Greben Aonach Eagach

Po dnevu res obupnega vremena se nam zopet nasmehne sreča – za četrtek vremenoslovci ponovno obetajo lepše vreme. Ker je nametalo nekaj novega snega, si nismo čisto na jasnem, kam bi ta dan zaradi vprašljivih razmer šli – dokler Miloš ne predlaga grebena Aonach Eagach, ki mu ga je nekaj dni poprej na vrhu Ben Nevisa toplo priporočil poljski sonarodnjak iz Edinburgha. Grebena je za dobrih 5 kilometrov, dviga pa se direktno nad magistralno cesto, ki teče skozi Glen Coe. Takoj smo vsi zagreti, saj se nam je ledeniška dolina Glen Coe ob prihodu na Škotsko s svojo lepoto res vtisnila v spomin! Vožnja nam tokrat...
Continue reading...

The Curtain & CIC hut cascades

Po dveh dnevih res fantastičnega vremena nas je zajela vremenska fronta. Že zvečer smo morali tako skovati načrt, kam iti v neoptimalnih razmerah, in ne boste verjeli – ponovno smo se odločili za severno steno Ben Nevisa! Sliši se res kar malo neizvirno, vendar je na Škotskem situacija taka: vedno, ko se čez deželo zapelje fronta, veter zapiha z res nehumano hitrostjo (zelo pogosto nad 100 km/h), in posledica je, da se snežne razmere (predvsem, kar se tiče plazov – kloža) povsem spremenijo v roku nekaj ur. Za nižje slapove, ki ležijo nedaleč stran od CIC koče pod severno steno Ben Nevisa smo...
Continue reading...

Point Five Gully

Če človek pogleda relief Ben Nevisa s satelita, mu takoj v oči padejo številni koluarji oz. grape, ki jih obkrožajo strme stene. Podoben občutek imaš, ko stojiš pod samo steno – neštete grape, vmes pa množica mešanih smeri, vse to ima med našimi stenami morda še najboljši približek v Begunjščici, le da je v igri granit. Za drugi dan, nedeljo, našega obiska Škotske, smo se zopet odločili za Ben Nevis. Ko je napovedano jasno vreme z vetrom 20mph (to je za Škotsko zelo malo – primerljivo, če bi bilo pri nas brezvetrje), pač greš v največjo in najbolj znano steno naokrog. Smer, ki smo...
Continue reading...

Smer Gilberti-Soravito v Creti di Grauzariji

Creto di Grauzarijo sem prvič “uočil” lansko leto, ko smo z Janezom in Petro neuspešno naskakovali Zuc dal Bor. Z druge strani doline je v nas strmela gromozanska, izredno strma in pokončna gora, polna stranskih stolpov in grap. Stric Google je še isti večer poiskal informacije o tem čudovitem hribu v Karnjiskih Alpah, ter o plezalnih smereh v njej. Karnijske Alpe so me vedno zanimale, saj so še vedno relativno blizu Sloveniji, pa o njih nimamo nobenega pojma. Seveda me je zanimalo tudi plezanje v njih =). “Železna klasika” Crete di Grauzarije je smer Gilberti-Soravito (V-, IV, 500m). Ko pogledaš fotografijo stene, te takoj...
Continue reading...