Ostlicher Nordkantenpfeiler v Košutnikovem turnu

Med tednom sva se z Maretom precej sproščeno zmenila za plezanje. Vremenska napoved za vikend je kazala odlično, vročinski val pa je poskrbel, da sva takoj opustila razmišljanja o južnih stenah ter se osredotočila na severne stene naših gora. Kar nisva se mogla odločiti, v katero smer bi zarinili (pridružil naj bi se nama še Domen), tako da sem nazadnje kar sam določil smer Ostlicher Nordkantenpfeiler (“vzhodni steber severnega raza”) v Košutnikovem Turnu. Smer mi ni dala miru že odkar sem v istem hribu plezal smer Gamsenweg teden poprej. Glede na to, da Marko in Domen že lep čas nista plezala v hribih, delna...
Continue reading...

Via Metzger v Trbiški Krniški Špici

Nedelja je bil dan presežnikov! Dan smo z Janezom in Petro začeli z zgodnjejutranjim pohajkovanjem po svežem gozdu v zatrepu Zajzere. V pravem poletnem jutru so nam vlažne trave med hojo dobro “očistile” gojzarje, in vse skupaj nam je dalo slutiti, da bo dan tisti pravi – ne prevroč, jasen, z opranimi pogledi zaradi prejšnjodnevnega deževja, in samoten. V strumnem tempu stopicamo proti koči Pellarini, ki je tako simpatično ukleščena med ostenja Viša, Gamsje matere, Devic in Nabojsa. Pri koči si v čutare natočimo mrzle studenčnice, in v naraščajoči sončni svetlobi nas pot vodi čez Žabniško škrbino v dolino Mrzle vode. Dolina...
Continue reading...

Gamsenweg v Košutnikovem turnu

V petek sva se z Matevžem zmenila za raziskovanje relativno neznanega sveta. Želela sva si v steno, kjer bi bilo nekoliko manj dostopa in nobene gužve. Nazadnje sva se odločila za Košutnikov turn. Še pred nekaj leti sem menil, da so Karavanke pretežno plezalsko “povsem brezveze”, pa sem nato hitro odkril, da so bili naši severni sosedje precej pridni v iskanju “uporabnih” in nenašodranih sten. O severni steni Košutnikovega turna nisem vedel veliko, z Matevžem sva imela v rokah le odlično skico in opis, sicer v nemščini, ki ga je Google translate za silo prevedel =). Ob, ponovno, ne prerani 6. uri...
Continue reading...

Paklenica 2015 edition

Letos sem zopet zamudil ferajnovsko Paklenico, ker sem se vročično pripravljal za državne izpite za alpinista. Načeloma se ne bi pritoževal, pa se je to zgodilo že tretje leto zapored (prejšnji dve leti so vmes posegle službene poti). Da bi bile stvari še slabše, se na izpite nisem dovolj primerno pripravil, in na koncu sem imel vsega polhn kufr. Hiter sms “Pakla za vikend??” Evi in Alešu je padel na zares plodna tla in v petek po službi smo jo oddirkali proti Velebitu. Na morju je klima res že prijetna, in po najemu apartmaja v Vesni nas pot, kakopak, zanese k Dinkotu. Šefe...
Continue reading...

Campanile di Val Montanaia

Zadnji vikend smo z Milošem in Janezom otvorili skalno sezono. In kakšna odlična otvoritev je to bila! Campanile di Val Montanaia je relativno neznan hribček, ki se nahaja nekje na geografski meji med Karnijskimi Alpami in Dolomiti. Nekaj čez 2000m visok stolpič s takimi podatki ne vzbuja nobene posebne pozornosti, ampak ko človek prvič uzre sliko le-tega, si mnenje hitro spremeni! Zvonik (to namreč v italijanščini pomeni beseda Campanile) so oklicali za najlepši zvonik na svetu, najbolj nelogično goro na svetu, skalna pošast in še in še. Stolpič se samotno dviga nad visokogorskim zatrepom doline Val Montanaia in je res v obliki zvonika –...
Continue reading...

Christchurch & Banks peninsula

Zaključek mojega potovanja sem si zaželel preživeti nekoliko bolj v miru. Ker sem si rentacar uredil tako, da ga oddam v Christchurchu, in si od tam tudi zrihtal letalsko karto za v Auckland, sem nekaj dni kanil preživeti na morski obali. V bližini mesta Christchurch se namreč nahaja polotok Banks, ki je vulkanskega izvora. Prvi dan sem obiskal kočo Packhorse hut, ki se nahaja uro vzpona stran od glavne ceste po polotoku ter v njej prenočil. Računal sem na udoben spanec, pa mi je miš prekrižala načrte, tako da sem celo noč poslušal, kako gloda hrano drugih “sostanovalcev” (skupina gorskih...
Continue reading...

Narodni park Arthur’s Pass

Po obisku narodnega parka Mt. Cook se je vreme nekoliko poslabšalo, tako da sem 2 dni preždel v majhnem podeželskem mestecu Geraldine. Nato pa se je vreme zopet izboljšalo, in napotil sem se proti zadnji “kljukici”, ki sem jo kanil obiskati: narodnemu parku Arthur’s pass. Arthur’s pass je naravni prehod čez osrednji greben južnih novozelandskih alp in povezuje vzhodno in zahodno obalo. Sam nimam namena prečkati celotnega prelaza, vendar pa se zapeljati v njegovo osrčje in tam preživeti še nekaj dni v gorski kulisi. Prelaz je sicer lociran na skromni višini cca. 800m nadmorske višine, cesta pa večji del poti...
Continue reading...

Narodni park Mt Cook

(opozorilo: objava vsebuje neizmerno količino slik Mt. Cooka, šibkejšim odsvetujem ogled) Med žmurjenjem v Wanaki sem vztrajno spremljal vremensko napoved za narodni park Aoraki/Mt. Cook. Moje potovanje se nekako bliža koncu, in ena stvari, ki sem jih definitivno želel videti, preden zapustim deželo, je visokogorsko osrčje južnih alp, narodni park Mt. Cook z istoimenskim vršacom. No, po nekaj dneh se mi je nasmenhila sreča, saj se je vreme stabiliziralo, in prav zagreto sem zapustil Wanako in se usmeril proti jezeru Pukaki, ki predstavlja vstopno točko za goro Aoraki/Mt. Cook. Že ko sem prispel do obal jezera Pukaki, sem ga zagledal....
Continue reading...

Wanaka, drugič

Po Milford Tracku sem se naslednji dan moral posloviti od ameriškega partnerja, Kyla, ki je letel nazaj v Montano. Kar malo težko se mi je bilo sprijazniti z dejstvom, da bom spet potoval sam, čeprav je bilo po svoje kar okej, saj je bilo življenje s Kylom kar drago za moj budget :). Vreme se je začelo malo bolj kisati, tako da sem par dni užival v mirni Wanaki. Edina omembe vredna stvar, ki sem jo storil dan po odhodu Kyla je bila vzpon na Roy’s Peak. Gre za 1578m visok hrib nad jezerom (in mestom) Wanaka, ki naj bi...
Continue reading...

Milford track

Milford Track je najbolj znan “Great Walk” na Novi Zelandiji. Začne se ob obali jezera Te Anau ter sledi reki Clinton do prelaza Mackinnon, nakar se spusti v dolino reke Arthur ter sledi le-tej do njenega izteka v fjord Milford Sound. Je tudi najboklj reguliran: nujno moraš spati v kočah, nujno ga moraš opraviti v 4 dneh (ne moraš ga skrajšati). Te regulative so sicer izredno zoprne, vendar zagotavljajo, da je vsak dan med dvema kočama zgolj 40 pohodnikov, tako da je občutek na poti še vseeno zelo divji (redko srečaš druge pohodnike). S Kylom sva nekako vedela, da bo...
Continue reading...