Plezanje poči v Cadarese

V Evropske centralne Alpe se iz juga, iz slikovitih italijanskih sredogorij, zažira več širokih ledeniških dolin. Verjetno najbolj znana izmed njih je Aosta, ki se zaključi direktno pod najvišjim vrhom Alp, Mont Blancom. Izredno lepe pa so tudi ostale alpske doline v Italiji – in ena izmed takih je dolina Val d’Ossola, ki se skoraj naravnost severno od Milana zažira v osrednji greben Alp. Šoferjem bo dolina bržkone najbolj poznana po cestnem prelazu Simplon, ki omogoča najkrajši prehod iz Milana do osrednje Švice; med plezalci pa dolina in okoliš slovita po številnih krajših in daljših granitnih stenah, kjer se nahaja...
Continue reading...

Geršak-Grčar v Vežici

Če bi vprašali naključnega planinca, kje se nahaja Vežica, bi najverjetneje skomignil z rameni; morda bi izustil kakšno krepko o “odročnih martuljših koncih”, ali kaj podobnega. Le dobri poznavalci Kamniških Alp bi vam znali povedati, da se hrib po imenu Vežica nahaja nekje v grebenu med sedlom Presedljaj in Korošico in je najbližji sosed Konja. Če pa bi po drugi strani vprašali kateregakoli alpija, bi vam le-ta takoj na glas izustil čarobno besedo “GG”! Ja, smer Geršak-Grčar (V+/390m) v severozahodni steni Vežice (1965m) je med plezalci tako ponarodela smer, da ima kar svojo krajšavo. Smer je bila vedno na mojem...
Continue reading...

Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni

Že odkar sem prvič plezal Slovensko smer v Triglavski severni steni daljnega leta 2012, sem se spraševal, kakšen je ta kotiček naših gora pozimi. No, minilo je skoraj 7 let, da sem končno našel somišljenika, ki mu praskanje po skali z derezami in zatikanje cepinov za naše čudovite apnenčaste bloke ni predstavljalo večjega problema. V začetku leta 2019 se je vse odlično poklopilo: Matic je imel čas, “dobrih” razmer v hribih ni bilo, zaledeneli slapovi so bili narejeni zgolj butično, za najbolj močne plezalce, tako da sva imela na izbiro zgolj dvoje: turnosmučarski izlet v Avstriji (kjer bi užival samo...
Continue reading...

Greben na Možeh

Na lep jesenski dan smo se z Matjažem, Evo in Anjo odločili za obisk grebena na Možeh. Idejo za izlet je dal Matjaž, ki si je grebenček že nekaj časa želel obiskati. Greben na Možeh se začne na Trianglu, nad kočo na Zelenici, in ko prispemo na sedlo na Trianglu, hitro ujamemo gamsjo stezico levo med borovci, ki nas pripelje na razgleden greben. Škoda le, da vsenaokrog vihra močan veter, ter da se sem in tja z veliko hitrostjo podijo oblaki. Medtem, ko je v Avstriji precej lepo, je v Sloveniji vse zabasano z oblačnostjo. Nam nekoliko nagaja predvsem močan...
Continue reading...

Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni

Sredi tedna me Matic kontaktira, če bi za vikend šla kaj splezati. “Nekej takega dolgega pa u izi, za vplezavanje.” Nazdnje se nekako obadva strinjava, da bo Dolga Nemška smer v Triglavski severni steni (IV-/III, 1000m) odlično ustrezala tem kriterijem. Matic na mizo poda še en dober predlog: da greva prespati v Aljažev dom, da si podaljšava spanec za kako uro. Priznam, da dandanes večino časa sploh ne pomislim, da bi plezalno turo začel s spanjem v kaki koči. Pa ne, da ne bi želel podpirati naših planinskih postojank, pač pa je avtocestna infrastruktura tako dobra, da je do večine izhodišč uro vožnje (izvzemši Trento in...
Continue reading...

Južni raz Beljaške igle

Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo....
Continue reading...

Šentanska smer v Begunjski Vrtači

Na lep junijski torek smo se z Evo in Hano dogovorili, da bi pred službo šli “na hitrco” splezat Šentansko smer (V+/III-IV, 15om). Smer se nahaja nad Bornovimi tuneli v Begunjski Vrtači, in je z dobrimi 15 minutami dostopa res idealen kandidat za predšihtno plezarijo. Tako smo se že sredi noči podali na pot, in s sončnim vzhodom smo že strumno korakali po prijetni poti čez Bornove tunele. Tokratna tura je nekaj posebnega: Hana gre namreč prvič plezat “v hribe”. Pred prvim tunelom zavijemo levo navzdol po melišču, in po sestopu (nekateri ekspresnem, nekateri bolj počasnem 🙂 ) ujamemo stezico v desno, ki nas...
Continue reading...

Zajeda Skute

Po resnično bednem in depresivnem (beri: deževnem) septembru je nastopil letošnji oktober, in eden za drugim so se vrstili lepi, jasni, topli in sončni vikendi. Tako se je obisk visokogorja podaljšal krepko v jesen/zimo, in z Markotom sva se za lepo soboto dogovorila, da greva plezat v Zajedo Skute (V-/IV, 370m). Skupaj z Rokom in Markotom se v petek po službi dobimo na parkirišču za Kamniško sedlo, cilj: bivak pod Skuto. Imamo še cca. 1 uro dnevne svetlobe, nato pa se začne počasi delati tema. Prvič hodim čez Žmavčarje navzgor, in gladko lahko potrdim, da je pot bolj primerna za sestop. V trdi...
Continue reading...

Tapeta v južni steni Prisojnika

Z Mojco sva se že celo poletje usklajevala, da bi šla kdaj plezat v hribe, toda očitno sva obadva tako zasedena, da se nama je uspelo uskladiti šele oktobra… Ker sem bil sam kar dobro zdelan od obiska Novega vrha prejšnji dan, sem si za nedeljo zaželel nekaj bolj ležernega. Tapeta (V+/IV, 250m) v južni steni Prisojnika je ustrezala vsem željenim atributom, in v družbi Matjaža in Eve smo v nedeljo skupaj krenili na pot proti Vršiču. Na srečo smo že tako pozno v letu, da na vrhu sedla Vršič navkljub pozni uri prihoda ni več trume avtomobilov, in kot kaže smo prvi v...
Continue reading...

Plezanje v Novem vrhu

Za Novi vrh sem prvič slišal od Matota, in iz njegovih ust so že 5 (6?) let nazaj letele same besede hvale, tako da sem steno brez pomislekov dodal na (vedno večji…) seznam plezalskih destinacij. Kot je s temi stvarmi običajno, sem moral čakati več let, da sem steno dejansko obiskal. Že lani konec poletja sem za steno (točneje, za Smer pojoče travice) “ogreval” Evo, in letos se je očitno končno vse poklopilo, tako da sta me ob nič kaj hribovski uri pod blokom s kofetom v rokah čakala prav Matevž in Eva – destinacija: baška grapa in Novi vrh! Kolikor je baška grapa...
Continue reading...