Begunjska Vrtača – Smrketa

Kmalu po dopustovanju sem si zaželel ponovno “pošlatati” slovensko skalo. Poslužbenih, krajših smeri z malo dostopa v Sloveniji ni ravno v izobilju, sploh če iz Ljubljane štartaš okrog 4. ure popoldan. No, nekaj se jih vseeno najde, in eno izmed njih sem imel že nekaj časa na seznamu želja. Smer Smrketa (VI+, 150m) je navrtana smer v vzhodnem ostenju Begunjske Vrtače, v področju t.i. Bornovih tunelov. 10 minut dostopa in pa (bojda, tako sem slišal od kolegov) precej začinjen detajl je pač nekaj, čemur se delavni plezalci ne moremo upreti. Seveda sem za tako turo moral s seboj vzeti lokalnega plezalca iz Tržiča. Z...
Continue reading...

Ratitovec – Drzni Let

Nazadnje, ko sem plezal smer Drzni let v Ratitovcu (6b, 5 raztežajev), sem samemu sebi obljubil, da bom to smer prišel splezat prosto. Če boste šli brati prispevek, boste odkrili, da sem ponovni obisk napovedoval še isto leto. Kar ne morem verjeti, da sem potreboval 5 let, da sem končno izpolnil obljubo! Sicer sva z Evo že lani konec poletja sopihala pod steno, vendar so nama vzpon preprečili nevihtni oblaki, tako da sva se morala zadovoljiti s flancati v koči. No, tokrat nama je bilo vreme končno pisano na kožo, in po mučnem dostopu (vsaj zame – v zadnjem mesecu mi je izpuhtela vsa...
Continue reading...

Paklenica

Maj je vsako leto odličen mesec za obisk Paklenice. Dobra zimska forma s plastike, topli, a še ne prevroči dnevi, ter dolgi dnevi so razlog, da se v kanjon v Velebitu vsako leto zgrinja večji del slovenske plezalske populacije; seveda je najbolj na udaru termin okrog prvega maja, ki pa je letos minil v znamenju slabšega vremena. Z Evo in Milošem smo po izletu v Turčijo vseeno želeli okusiti čare (kot britev) ostre Pakleniške skale, ter delikatese znane oštarije Dinko ob vznožju kanjona. Teden po prihodu domov tako za izlet nahecamo še Matjaža, in v petek se ob ne pretirano zgodnji uri po službi odpravimo...
Continue reading...

Kranjska poč – Nad Šitom Glava

Z Maticem sva v soboto imela plan otvoriti snežno-kombinirano sezono plezanja v naših hribih. Željna (pre)potrebnega spanca in zmotivirana s strani kičastih internetnih objav o fenomenalnih razmerah sva se hitro odločila, da bo Vršič pravilna destinacija. Nekaj čez 8. uro zjutraj se tako znajdeva na parkirišču na Vršiču, kjer sledi selekcija opreme za na turo. Pogled naokrog razodene, da so snežne razmere na nadmorski višini Vršiča fenomenalne – snega ni! No, vseeno upava, da bo v severni steni NŠG in Male Mojstrovke situacija drugačna, in namesto, da bi vzela plezalke, se odločiva za polno kombinirano opremo. Ko prisopihava na Vratca, v naju zastrmi...
Continue reading...

Paklenica – kolekcija jesen-zima 2016

Nekje v začektu oktobra me je Sara vprašala, če bi šel za krompirjeve počitnice z njo v Paklenico. V natempiranem jesenskem času (služba, prehladi, žurke, ni da ni) sem samo na hitro odgovoril, da ja. Fast-forward nekaj tednov kasneje – po službi v petek v družbi Sare, Nine, Mitje in Roka drvimo in sekamo ovinke po Gorjancih na poti v Paklenico. Prvi pit stop je neznana oštarija nekje na dolenjskem, kjer se počutimo kot tujci, ko vstopimo v lokal in nas vseh 25 lokalcev za šankom firbčno pogleda izpod čela češ “mater, spet so se eni ljubljančani izgubili”. Rok sicer hitro prebije led,...
Continue reading...

Ekar-Jamnik v Dolški škrbini

Septembra sem zopet imel nekaj časa za plezanje v naših hribih. Eva je bila itak takoj za akcijo, in hitro se zediniva, da bo prava izbira smer Ekar-Jamnik (VI-, 350m) v Dolški škrbini v ostenju nad Češko kočo. Smer sem sam imel na seznamu želja že nekaj let; lani sva jo z Maretom želela splezati, pa naju je velikansko število avtomobilov na parkirišču pregnalo v Veliki vrh nad Jezerskim. No, tokrat z Evo nimava te smole; avtomobilov ni pretirano veliko, tako da izgovorov pač ni :). V lagodnem tempu se vzpneva do Češke koče in nadaljujeva proti Kočni. Ko nama že skoraj zmanjka materiala za opravljanje,...
Continue reading...

Komuna Ailefroide

Za konec najinega dopusta sva si z Maretom zaželela nekaj bolj sproščujočega oz. lahkotnega. Ailefroide, dolina blizu križarskega mesteca Briancon, je izpolnjevala vse pogoje. Vodniček je obljubljal številne večraztežajne smeri vseh težavnosti v bližini kempa. Ko se po vožnji čez Dauphnejo pripeljeva do vstopa v kemp Ailefroide, sva kar malo zaprepadena – kemp je res gromozanski in vidi se, da se nekatere skupine plezalcev/kolesarjev/kajakašev/gornikov/bolderašev/younameit vsako leto vračajo na isti place, saj ima folk postavljene ograje, vrvi, celo šanke. Kemp je, kot se za Francijo spodobi, poceni, in kmalu najdeva umirjen kos zelenice za najino Quechuo. Prvi dan si vzameva frej, in bolj kot ne raziskujeva...
Continue reading...

Aiguille Dibona, Voie Madier/direktna smer v južni steni

Ko se človek pripelje v gorsko dolino La Berarde, se počuti, kot da bi se znašel na drugem planetu. Ozka cesta se vije po strmih, sem in tja z balvani posajenih travnatih pobočjih, ter sem in tja skozi kako od boga pozabljeno vasico, kjer je še največji objekt običajno vaški britof. Ko sva se pripeljala, je bilo zgodaj popoldne, in sonce je dobesedno pripekalo v najino prisojno stran doline, po kateri se vije cesta. Modra, turkizna ledeniška reka je ostajala vedno bolj daleč pod nama, na dnu doline, saj naju je cesta v konstantnem vzpenjanju vodila višje in višje. Daleč v daljavi, na koncu...
Continue reading...

Plezanje v Miroir’d Argentine

Na vrhu Jagihorna sva z Maretom spoznala simpatičen škotski par, ki nama je priporočil steno Miroir d’Argentine v bližini ženevskega jezera. Tako sva po nekaj dneh zapustila Saas-Grund in se napotila proti zahodu. V sončnem dnevu naju pot vodi skozi Sion in Martigny, nakar z avtoceste proti Montreuxu zavijeva na lokalno cesto proti vasici Gryon. Strme , sončne travnate terase so dom številnim vinogradom, in do neke mere se počutiva, kot da bi se znašla nekje na goričkem. Ozka, komaj za najin avto dovolj široka cesta naju vodi skozi strme nasade vinske trte navzgor v strm breg, dokler se ne znajdeva v simpatični vasici Gryon; tudi tukaj...
Continue reading...

Plezanje v Jagihornu – Saas Grund

Slabi vremenski obeti za centralno Švico so naju z Maretom prisilili, da še enkrat preveriva opcije, in jugozahod Švice je obetal lepše vreme, tako da sva brez pomisleka spakirala robo ter se odpeljala novim krajem naproti. Jugozahod Švice je zanimiv košček sveta – medtem, ko imaš v dolinah že skoraj občutek, da si doma, saj so le-te kar dobro naseljene (Sion, Martigny), se Centralne Alpe nezadržno poganjajo proti nebu. Regija je dom številnim štiritisočakom, med njimi najvišjem vrhu Švice – Domu – pa seveda markantnemu Matterhornu, visoki Monte Rosi, elegantnemu Weisshornu, in še in še in še. Z Markotom se usmeriva v dolino Saas...
Continue reading...