Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni

Sredi tedna me Matic kontaktira, če bi za vikend šla kaj splezati. “Nekej takega dolgega pa u izi, za vplezavanje.” Nazdnje se nekako obadva strinjava, da bo Dolga Nemška smer v Triglavski severni steni (IV-/III, 1000m) odlično ustrezala tem kriterijem. Matic na mizo poda še en dober predlog: da greva prespati v Aljažev dom, da si podaljšava spanec za kako uro. Priznam, da dandanes večino časa sploh ne pomislim, da bi plezalno turo začel s spanjem v kaki koči. Pa ne, da ne bi želel podpirati naših planinskih postojank, pač pa je avtocestna infrastruktura tako dobra, da je do večine izhodišč uro vožnje (izvzemši Trento in...
Continue reading...

Južni raz Beljaške igle

Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo....
Continue reading...

Šentanska smer v Begunjski Vrtači

Na lep junijski torek smo se z Evo in Hano dogovorili, da bi pred službo šli “na hitrco” splezat Šentansko smer (V+/III-IV, 15om). Smer se nahaja nad Bornovimi tuneli v Begunjski Vrtači, in je z dobrimi 15 minutami dostopa res idealen kandidat za predšihtno plezarijo. Tako smo se že sredi noči podali na pot, in s sončnim vzhodom smo že strumno korakali po prijetni poti čez Bornove tunele. Tokratna tura je nekaj posebnega: Hana gre namreč prvič plezat “v hribe”. Pred prvim tunelom zavijemo levo navzdol po melišču, in po sestopu (nekateri ekspresnem, nekateri bolj počasnem 🙂 ) ujamemo stezico v desno, ki nas...
Continue reading...

Zajeda Skute

Po resnično bednem in depresivnem (beri: deževnem) septembru je nastopil letošnji oktober, in eden za drugim so se vrstili lepi, jasni, topli in sončni vikendi. Tako se je obisk visokogorja podaljšal krepko v jesen/zimo, in z Markotom sva se za lepo soboto dogovorila, da greva plezat v Zajedo Skute (V-/IV, 370m). Skupaj z Rokom in Markotom se v petek po službi dobimo na parkirišču za Kamniško sedlo, cilj: bivak pod Skuto. Imamo še cca. 1 uro dnevne svetlobe, nato pa se začne počasi delati tema. Prvič hodim čez Žmavčarje navzgor, in gladko lahko potrdim, da je pot bolj primerna za sestop. V trdi...
Continue reading...

Tapeta v južni steni Prisojnika

Z Mojco sva se že celo poletje usklajevala, da bi šla kdaj plezat v hribe, toda očitno sva obadva tako zasedena, da se nama je uspelo uskladiti šele oktobra… Ker sem bil sam kar dobro zdelan od obiska Novega vrha prejšnji dan, sem si za nedeljo zaželel nekaj bolj ležernega. Tapeta (V+/IV, 250m) v južni steni Prisojnika je ustrezala vsem željenim atributom, in v družbi Matjaža in Eve smo v nedeljo skupaj krenili na pot proti Vršiču. Na srečo smo že tako pozno v letu, da na vrhu sedla Vršič navkljub pozni uri prihoda ni več trume avtomobilov, in kot kaže smo prvi v...
Continue reading...

Plezanje v Novem vrhu

Za Novi vrh sem prvič slišal od Matota, in iz njegovih ust so že 5 (6?) let nazaj letele same besede hvale, tako da sem steno brez pomislekov dodal na (vedno večji…) seznam plezalskih destinacij. Kot je s temi stvarmi običajno, sem moral čakati več let, da sem steno dejansko obiskal. Že lani konec poletja sem za steno (točneje, za Smer pojoče travice) “ogreval” Evo, in letos se je očitno končno vse poklopilo, tako da sta me ob nič kaj hribovski uri pod blokom s kofetom v rokah čakala prav Matevž in Eva – destinacija: baška grapa in Novi vrh! Kolikor je baška grapa...
Continue reading...

Beljaški stolp – Via Weiss

Po sobotni epopeji v severni steni Grintovca smo bili za nedeljo s klasično trojico – Eva, Matjaž, moja malenkost – zopet zmenjeni za izlet v hribe. Moj pogoj je bil preprost: ne prezgoden štart, ter “lahkotna, ne preveč težavna tura”. O Beljaškem stolpu nad kočo Corsi sem slišal že veliko lepih besed, in tako je bila izbira ture kot na dlani. Zjutraj me ob budilki pričaka sms od Matjaža, da se turi odpoveduje, in z Evo sva hitro zedinjena, da se morava imeti ekstra fino, da se bo Matjažu čim večji del sončne nedelje pošteno kolcalo :). Že med vožnjo do parkirišča za Viško...
Continue reading...

Kovkov sindrom v severni steni Grintovca

Matic me je med tednom kontaktiral za vikendaško plezarijo. Zaradi spleta okoliščin mu je za prijavo na interne ferajnovske izpite za alpinista zmanjkala še ena vsaj 500-metrska smer z oceno vsaj IV. Tako sva šla v iskanje smeri, in hitro prišla do spoznanja da take smeri v južnih stenah naših gora pač ni! Nazadnje se nekako zediniva, da bo v trenutnih “zasneženih” razmerah dobra opcija morda smer Kovkov sindrom (V-/IV-, 500m) v severni steni Grintovca. Že pred soboto se mi je dozdevalo, da bova imela precej “epske” razmere, in tekom tedna sem sem in tja pojamral, kaj mi je tega treba ter...
Continue reading...

Vršiške vinjete (3) – Jeseniška smer

Another week, another route. En teden po plezanju Madonne je zopet čas za pošihtno plezanje na Vršiču. Tokrat si z Evo zastaviva Jeseniško smer (V+/IV-V, 150m), kajpak zopet v Nad Šitom Glava. Do dejanskega vstopa v smer, ki se začne na široki naloženi gredini v sredini stene, sva plezala nekakšno direktno vstopno varianto, ki je bila po pričakovanjih precej podrta. Varovala sva se pravzaprav samo en cug, v katerem sva našla celo en star klin, Eva pa je naredila malo šolo in izbila svoj prvi klin :). Nato sva se razvezala in se po precejšnjem šodru povzpela do očitnega vstopa v smer. Ponovna navezava na vrv...
Continue reading...

Vršiške vinjete (2) – Zajeda s platami

Kot da obisk Vršiča v torek ni bil dovolj, sva se z Evo zmenila za ponovni obisk našega najbolj popularnega prelaza še v četrtek. Tokrat se – zaradi krajšega dostopa – na Vršiču znajdeva šele nekje okrog 5. ure popoldan. Zapodiva se v smer Zajeda s platami (6a, 130m), in dostop je res udoben, saj naju uhojena stezica po 5 minutah pripelje do pod stene. Smer se začne na najbolj desnem delu plezališča na Vršiču, in prve dva raztežaja ponujata fantastično plezanje po zajedi. Za razliko od dveh dni nazaj je vreme precej muhasto, in močan veter ter oblaki naju prisilijo, da plezava kar...
Continue reading...