Turno smučanje na Soriški planini

Pretekli vikend smo se s Saro in Aleksandrom zabavali v iskanju pršiča na Soriški planini. Taktično smo predvideli, da bo polovica Slovenije šla na Zelenico, druga polovica pa na Pokljuko, in res nismo bili daleč od resnice. Hkrati pa smo se lahko res vrhunsko naspali – Sara namreč trenutno brez avta potrebuje debele 3 ure, da iz Ljubljane preko Kranja pripotuje v Škofjo Loko =). Odločimo se, da naredimo klasični spust s Slatnika, in kot bi vedeli, nas dejansko pričakajo deviške flanke. Na vrhu sicer srečamo še nekaj turnih smukačev, silne gužve pa ni. Z Aleksandrom imava ustrezne smučke za pršič, tako...
Continue reading...

Smučanje nad planino Laz

Prejšnji vikend je, po 2 dneh razbijanja ledu, le napočil čas, da stestiram nove turne smučke. Z željo, da se izognem gnečam na Pokljuki in Zelenici, se odločim za planino Laz, saj tam vem, da razen Bricotove klape ne bo nobenega drugega :).  Plan je bil udariti en na “izi” dostop do planine, od tam pa slediti razmeram. Na srečo sem imel toliko pameti, da sem štartal zgodaj, saj me poledenela cesta ustavi že 15 minut pred parkiriščem ob vznožju vzpona proti planini Blato. Tako moram celo cesto do Blata opraviti peš, in ko se ob 9. uri zjutraj naslikam na planini Laz,...
Continue reading...

Zajzera, La Bella Furlana

Sredi tedna me kontaktira Polona z motivacijskim vprašanjem, če se gre za vikend kam v led. Pravi, da so loški alpinisti dobili informacijo, da so slapovi v Zajzeri še dobro narejeni. Hitro napišem pritrdilen odgovor, in v petek se dorečejo detajli: gremo v dveh navezah, destinacija pa je Lepa Furlanka/La Bella Furlana (WI4+, 210m). Z navdušenjem nahrbtnik znova napolnim s še ne povsem posušeno opremo – slap Lepo Furlanko sem namreč želel že nekaj let splezati, pa sem bil že kar dodobra prepričan, da sem letos zamudil priložnost. Tokrat je štart bolj human – ob 6. zjutraj iz Škofje Loke. Zberemo se štirje korenjaki,...
Continue reading...

Tamar, Skriti slap

Navkljub pičli napovedi prejšnji vikend, ko sem napovedal, da se Tamarju iztekajo dnevi, so tekom tedna na Internet kapljale razne objave, da so v Tamarju razmere še. Priznam, slapov sem letos naklepal že pošteno mero, vendar sem prvič v življenju res užival v lednem plezanju, tako da mi ni bilo težko stisniti sms-a Janezu, če bi bil v petek za akcijo. Kmalu dobim nazaj pritrdilen odgovor, in v petek sredi noči (ob 4:30 zjutraj) štartava iz Škofje Loke. Bojiva se namreč, da bodo čez dan visoke temperature naredile ledno plezanje precej bolj nevarno. Še v soju čelnih svetilk pod slapove prisopihava nekje okrog 7. ure zjutraj,...
Continue reading...

Sappada – slap Diagonal + Tamar

Po res intenzivnem lednem vikendu konec januarja je prišla tista tako osovražena otoplitev, in vsi smo dolgih nosov odsmrkali nazaj v svet služb, počitka in drgnjenja plastike na stenci. En vikend sem tako preživel v relativnem brezdelju, ampak kaj, ko me je še vedno držala pokonci ledena mrzlica, in s skupino soferajnovcev smo skovali drzni načrt, da za 5 dni (v kombinaciji s Prešernovim dnevom) smuknemo pogledat zaledenele slapove v Cogne. Žal dan pred odhodom dobimo informacije, da so se razmere zaradi velike količine novozapadlega snega poslabšale, tako da smo prisiljeni izlet odpovedati. Sam imam vsega skupaj počasi dovolj (še najbolj ždenja doma…),...
Continue reading...

Zapotoški slap + Julijana

Po Peričniku nas je pomojem vse zajela t.i. ledena mrzlica, in pol dneva počitka je bilo edino, kar sem si dovolil zabušavati za vikend, saj so vsi internetni viri začeli groziti o prihajajoči otoplitvi, ki bo uničila veliko slapov… V soboto zvečer sva tako z Evo razbijala zadnje ledene metre Vis-a-Visa v Bohinjski soteski, nedelja pa je bila čas za celodnevno ledno pležo! Ekipo smo sestavljali Jaka, Eva, Matevž in moja malenkost, in nekako smo se že v petek zedinili, da gremo pogledat Zapotoški slap (WI4, 180m), ki je baje dobro narejen. Ko parkiramo na zasneženem parkingu pred Zadnjo Trento, za nami pridrvi še...
Continue reading...

Plezanje po zaledenelem slapu Peričnik

Za petek sva se z Evo zmenila za ledno plezanje, in vse je teklo kot po maslu – dopust je bil najavljen, napoved je bila do -15 stopinj Celzija v dolini, sam pa sem tudi v glavi začel naštevati slapove, ki so letos odlično narejeni, pa bi jih šla lahko plezat – od Zajzere, Trente, Zadnje Trente pa do Tamarja. Fast-forward v torek zvečer, ko z Mihom v soju čelk odplezava Luciferja, in kar naenkrat je baje v igri za petek eden najbolj znanih slapov pri nas – Peričnik (WI5). Seveda sem slišal, da je slap dobro narejen, saj ga je splezalo nekaj plezalcev svetovnega kova...
Continue reading...

Peter Pan e Vin – Zajzera

Za nedeljo sva se z Matjažem zmenila za ledno plezanje. Na vezi smo tudi z nekaj znanci iz AO Kranj, s katerimi se zjutraj dobimo na kofetu in skupaj oddirkamo proti Zajzeri. Ko parkiramo na prostornem parkirišču v zatrepu doline, nas seveda večje število avtomobilov takojci opozori na dejstvo, da smo delali račun brez krčmarja. Relativno pozen štart in pa Internetna oda hvalnica razmeram v dolini so bržkone razlog, da je iste slapove, kot smo jih imeli plan plezati mi, naciljalo debelo število plezalcev! Upanje umre zadnje, pravijo, tako da se gužvi navkljub opremimo in jo mahnemo slapovom naproti. Že s ceste se vidi,...
Continue reading...

Levi slap v Rio Freddo – Karfjola

Že zadnjič, ko smo z Matevžem in Matjažem dostopali pod Trbiško Krniško špico (plan so bili namreč prav slapovi v Rio Freddo…), smo levo od opisanih smeri v Kresalu ugledali še en slap, ki smo ga nato vlačili po zobeh, pa se nazadnje rajši odločili za sneg. Meni pa slap ni in ni dal miru, in hitro sem naštimal še enega ljubitelja lednih strmin, Janeza, da ga greva pogledat. Tako sva v ponedeljek še v temi začela z dolgo makadamsko cesto proti zatrepu doline Rio Freddo; zame že drugič v enem tednu. Na srečo se tistih 6 (7?) kilometrov v temi...
Continue reading...

Vzhodna grapa v Koštrunovih Špicah

Ob zadnjem obisku Trbiške Krniške Špice smo z Matevžem in Matjažem “uočili” fantastično linijo v JV steni Koštrunovih špic – dolg, z nekaj skoki prekinjen žleb, ki je obetal plezanje vse od koče Corsi pa do samega vrha. Trenutne razmere (mraz, sončna lega, ter malo snega) so ponujale odlične razmere (v “ornk” zimi je žleb namreč nedvomno ena sama plaznica), in z Matjažem nama žleb ni in ni dal miru. Tako sva se v soboto popoldne, navkljub napovedanemu polarnemu mrazu, odpravila koči Corsi naproti. Matjažu uspe pozabiti kar 7 stvari (!!), a se kasneje izkaže, da nobene nujne; življenjsko pomemben rekvizit, vžigalnik, pa na srečo...
Continue reading...