Bohinjski Julijci v jeseneki preobleki

Na lepo, sončno nedeljo smo se z Evo in Primožem odpravili Bohinjskim koncem naproti. Sneg, ki je zapadel kak teden prej, je v jesenskem soncu že dodobra skopnel, in kar vedel sem, da bodo bohinjske planine prava destinacija za jesensko romantiko :). Porumenelo drevje, nizko sonce, lepi razgledi na skalne julijske očake ter še vedno toplo sonce so razlog, da mi je na nek način jesen skoraj najlepši del leta v gorah – če ne drugega s fotografskega vidika. Tudi občutki so sproščeni, saj za resno plezarijo vsaj pri meni ni več motivacije, in hlad v severnih stenah je odličen izgovor za...
Continue reading...

Planjava v prvem snegu

V začetku oktobra je prišlo na ferajn vabilo za tradicionalni Zbor alpinistov. Ker sem letos tudi sam uspešno pridobil naziv alpinist, sem se seveda kanil udeležiti žura ter prejeti zasluženo diplomo :). Letos je bil žur organiziran na oblačno soboto v Kamniški Bistrici, tako da je bil logičen plan, da se prej gre nekam v hribe. Z Evo, Polono in Primožem smo se zmenili, da gremo plezat v Staničev vrh, saj je vremenska napoved bila tako-tako. Zjutraj že med vožnjo pogledujemo naokrog in precej žalostno strmimo v moker gozd, ki nas obkroža ob vožnji proti Jermanci. Na parkirišču se hitro odločimo, da bo skala...
Continue reading...

Mullach Buidhe in Beinn Bharrain

Zadnji dan najine škotske dogodivščine je bil nenadoma pred nama. Kam iti na zadnji dan? Ja nič, spet v hribe ane :). Ker sva postala že prava eksperta v vremenskih napovedih, izvrtava podatek, da bo na zahodnem delu otoka vreme nekoliko prijaznejše kot na vzhodu. Tokrat štartava še nekoliko bolj zgodaj, saj se popoldne vreme kvari. Zaradi tega nama prijazna gostiteljica pripravi gromozanske “lunch packe”, ki jih komaj stlačiva v rukzak in so čisto preveč za poldnevno turo, ki jo imava pred seboj. Z avtobusa stopiva v Pirnmillu, skrajno majhni vasici na zahodni obali otoka Arran. Vasica premore šolo, gostilno ter nekaj deset hiš,...
Continue reading...

Zahodna obala

Da ne bi ves čas hodila samo po hribih, sva za ponedeljek izbrala drugačen cilj: pohajkovanje po zahodni obali otoka Arran. Z avtobusom sva se najprej zapeljala do edinega večjega naselja na zahodni obali otoka po imenu Blackwaterfoot. Seveda večje naselje v tem primeru pomeni nekoliko večjo vasico. Od tam sva kar takoj zavila na peščeno plažo in začela hoditi proti severu. Kmalu sva zapustila peščeno plažo in dosegla travnat pas. Pot naju je vodila mimo zanimivih klifov, kjer se seveda pleza, vendar lokacija očitno ni pretirano popularna, saj ta dan ni bilo na vidiku nobenega plezalca. Kak kilometer kasneje se pot vzpne proti skalnatim...
Continue reading...

Slapovi Glenashdale, destilarna & grad Lochranza

Za nedeljo je vremenska napoved bila pač tipično škotska – kaj pa drugega kot cel dan dežja! S Špelo sva tako prisiljena črtati bolj visoko-leteče načrte in poiskati tolažbo drugje, hehe. Ker je zjutraj napovedano še suho vreme, zgodaj, pred zajtrkom, vstaneva, ter se odpraviva do bližnjih slapov Glenashdale. Krožna pot naju popelje skozi tipični lokalni gozd, mimo ostankov keltske naselbine, dokler nazadnje le ne ugledava slapov. Nekako sva pričakovala bore malo, in preseneti naju višina in mogočnost slapov! Krožna pot naju popelje povsem mimo dereče vode, ter ob potoku nazaj do izliva v morje, kjer se vrneva nazaj v vas in...
Continue reading...

Goatfell & Glen Rosa

V septembru sem se po službeni dolžnosti planiral udeležiti frontend konference v Londonu. Ker sem imel letalsko karto za na Otok že plačano, dopusta pa tudi še nekaj dni, sem se zato ekspresno odločil, da moje bivanje podaljšam in skočim še za nekaj dni na Škotsko. Zraven povabim Špelo, ki že dlje časa (neuspešno) išče sopotnike za trekking po Irski ali Škotski. Ker imava na voljo le 5 dni, se nazadnje kristalizira ideja o obisku otoka Arran. Gre za majhen, mednarodno precej neznan otok v neposredni bližini Glasgowa, ki pa je prava “Škotska v malem”, saj ponuja samotne atlantske plaže, pristne škotske vasice, pašnike, ovce, svojo destilarno,...
Continue reading...

Ekar-Jamnik v Dolški škrbini

Septembra sem zopet imel nekaj časa za plezanje v naših hribih. Eva je bila itak takoj za akcijo, in hitro se zediniva, da bo prava izbira smer Ekar-Jamnik (VI-, 350m) v Dolški škrbini v ostenju nad Češko kočo. Smer sem sam imel na seznamu želja že nekaj let; lani sva jo z Maretom želela splezati, pa naju je velikansko število avtomobilov na parkirišču pregnalo v Veliki vrh nad Jezerskim. No, tokrat z Evo nimava te smole; avtomobilov ni pretirano veliko, tako da izgovorov pač ni :). V lagodnem tempu se vzpneva do Češke koče in nadaljujeva proti Kočni. Ko nama že skoraj zmanjka materiala za opravljanje,...
Continue reading...

Podaljšan vikend v Dolomitih

Z očetom sva se na lep septemberski vikend odpravila v Dolomite. Nastanjena sva bila v koči Rifugio Lagazuoi na prelazu Passo Falzarego, ki je kar presenetila, saj sva dobila svojo sobo z lastno kopalnico. No ja, konec koncev je koča ob cesti, tako da so taki luksuzi nekoliko bolj pričakovani, pa vseeno… Prvi dan sva se odločila za obisk gore Col di Lana. Gora je dostopna v nekajurnem pohodu s prelaza, in je predvsem lep razglednik, saj ponuja čudovite poglede proti Marmeladi, skupini Sella, Tofanam, Cinque Torrim, ter kraljici okoliša (vsaj če si alpinist), Civetti. Vrh je sicer zanimiv tudi zaradi turbulentne zgodovine;...
Continue reading...

Komuna Ailefroide

Za konec najinega dopusta sva si z Maretom zaželela nekaj bolj sproščujočega oz. lahkotnega. Ailefroide, dolina blizu križarskega mesteca Briancon, je izpolnjevala vse pogoje. Vodniček je obljubljal številne večraztežajne smeri vseh težavnosti v bližini kempa. Ko se po vožnji čez Dauphnejo pripeljeva do vstopa v kemp Ailefroide, sva kar malo zaprepadena – kemp je res gromozanski in vidi se, da se nekatere skupine plezalcev/kolesarjev/kajakašev/gornikov/bolderašev/younameit vsako leto vračajo na isti place, saj ima folk postavljene ograje, vrvi, celo šanke. Kemp je, kot se za Francijo spodobi, poceni, in kmalu najdeva umirjen kos zelenice za najino Quechuo. Prvi dan si vzameva frej, in bolj kot ne raziskujeva...
Continue reading...

Aiguille Dibona, Voie Madier/direktna smer v južni steni

Ko se človek pripelje v gorsko dolino La Berarde, se počuti, kot da bi se znašel na drugem planetu. Ozka cesta se vije po strmih, sem in tja z balvani posajenih travnatih pobočjih, ter sem in tja skozi kako od boga pozabljeno vasico, kjer je še največji objekt običajno vaški britof. Ko sva se pripeljala, je bilo zgodaj popoldne, in sonce je dobesedno pripekalo v najino prisojno stran doline, po kateri se vije cesta. Modra, turkizna ledeniška reka je ostajala vedno bolj daleč pod nama, na dnu doline, saj naju je cesta v konstantnem vzpenjanju vodila višje in višje. Daleč...
Continue reading...