Vodnjak Želja v NŠG

Po neverjetno soparnem in vročem tednu nas je za vikend končno pričakala vesela novica – prehod hladnejše fronte, in ohladitev! No, ta vesela ima za nas plezalce vseeno lepotno napakico – da ne bomo mogli iti plezat v hribe 🙁 . Na srečo se vremenska napoved v petek popravi v dovoljšnji meri, da se z Maticem odločiva, da bo v soboto še dovolj sončnega vremena za kakšno krajšo smer. Seveda se odločiva za “kraljico krajših smeri”, severno steno Nad Šitom Glave (2087m) nad Vršičem. Kratek, enostaven dostop, še bolj udoben sestop, ter 250-300m dolge smeri so tiste ključne karakteristike, ki...
Continue reading...

Severovzhodni raz Jalovca

Po intenzivni seji debatnega krožka s Petrom, v katero smer zaviti za vikend, se nazadnje skristalizira ideja o Severovzhodnem/Comicijevem razu Jalovca (V+,A1/IV+ (PP VI+)). Pozno zvečer udeležbo potrdi še Eva, in čez nekaj sladkih uric spanca že dirkamo po zgornjesavski dolini proti Tamarju. Pristopni marš do pod stene opravimo v nekaj več kot dveh urah. Še dobro, da med vsemi prevlada jutranja zalimanost, saj meliščem pod Jalovškim ozebnikom in Kotovim sedlom v resnici ni in ni konca. Navkljub alpine start-u ob 5 uri iz Jesenic (no ja, bolj smo stari, manj nam diši zgodnje vstajanje) je pred nami že kar...
Continue reading...

Jesih-Potočnik v Debeli Peči

Po precejšnjem dogovarjanju in odpovedanemu terminu pretekli vikend se nama je z Evo na relativno stabilno soboto le uspelo ujeti za plezanje v naših hribih. Vsak plezalec ima nekje shranjen seznam smeri, ki bi jih rad še preplezal, in ta dan je naneslo, da je skupni imenovalec bila smer z eksotičnim imenom Ang Phu (VI-, 500m) v Debeli Peči. Zaradi muhastega vremena v letošnjem poletju štartava kar zarana, in ob 6. zjutraj že grizeva v breg po strmi lovski stezi nad Kovinarsko kočo, ki človeka pripelje pod severno steno Debele Peči. Ozračje je neverjetno soparno – kot da bi bila...
Continue reading...

Plezanje poči v Cadarese

V Evropske centralne Alpe se iz juga, iz slikovitih italijanskih sredogorij, zažira več širokih ledeniških dolin. Verjetno najbolj znana izmed njih je Aosta, ki se zaključi direktno pod najvišjim vrhom Alp, Mont Blancom. Izredno lepe pa so tudi ostale alpske doline v Italiji – in ena izmed takih je dolina Val d’Ossola, ki se skoraj naravnost severno od Milana zažira v osrednji greben Alp. Šoferjem bo dolina bržkone najbolj poznana po cestnem prelazu Simplon, ki omogoča najkrajši prehod iz Milana do osrednje Švice; med plezalci pa dolina in okoliš slovita po številnih krajših in daljših granitnih stenah, kjer se nahaja...
Continue reading...

Geršak-Grčar v Vežici

Če bi vprašali naključnega planinca, kje se nahaja Vežica, bi najverjetneje skomignil z rameni; morda bi izustil kakšno krepko o “odročnih martuljših koncih”, ali kaj podobnega. Le dobri poznavalci Kamniških Alp bi vam znali povedati, da se hrib po imenu Vežica nahaja nekje v grebenu med sedlom Presedljaj in Korošico in je najbližji sosed Konja. Če pa bi po drugi strani vprašali kateregakoli alpija, bi vam le-ta takoj na glas izustil čarobno besedo “GG”! Ja, smer Geršak-Grčar (V+/390m) v severozahodni steni Vežice (1965m) je med plezalci tako ponarodela smer, da ima kar svojo krajšavo. Smer je bila vedno na mojem...
Continue reading...

Drugi plaz v Krnici

Z Maretom in Jakom smo se v začetku februarja dogovorili, da gremo poiskat kak zaledeneli slap. Nazadnje smo se, po tehtnem premisleku o aktualnih snežnih in temperaturnih razmerah, odločili za Krnico. Kot se spodobi, smo štartali dovolj zgodaj, da smo se pod slapom znašli prvi. Sam dostop do slapu je res fletn, od avta se namreč spustiš navzdol na dno Krnice, in slap je kot na dlani! Ker smo trije, me kamerada določita, da bom danes jaz plezal naprej. Jaz pa v jok in za ograjo 🙂 Ne, sej ne… Prvi raztežaj ponudi prijetno ledeno zaveso, vendar se višje gori...
Continue reading...

Centralni slap v Tamarju

Centralni slap (WI4, 120m) v Tamarju sem nazadnje plezal tistega daljnega leta 2011. Šlo je za moj prvi ledni slap, in še danes se spominjam, kako nesramno me je v zavesi v prvem raztežaju navilo. Od takrat sem Centralnega vedno nekako izpustil iz Tamarskega repertoarja, čeprav sem pozimi v Tamarju bil še velikokrat. Počasi je vseeno v meni tlela želja, da grem še enkrat pogledati, kakšen je ta slap po vseh teh letih. Z Janezom sva se za obisk Tamarja odločila kar med tednom. Obetana otoplitev in deževje sva hotela prehiteti, in splezati vsaj še en slap, preden se razmere...
Continue reading...

Rabeljski slap

Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev. Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava...
Continue reading...

Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni

Že odkar sem prvič plezal Slovensko smer v Triglavski severni steni daljnega leta 2012, sem se spraševal, kakšen je ta kotiček naših gora pozimi. No, minilo je skoraj 7 let, da sem končno našel somišljenika, ki mu praskanje po skali z derezami in zatikanje cepinov za naše čudovite apnenčaste bloke ni predstavljalo večjega problema. V začetku leta 2019 se je vse odlično poklopilo: Matic je imel čas, “dobrih” razmer v hribih ni bilo, zaledeneli slapovi so bili narejeni zgolj butično, za najbolj močne plezalce, tako da sva imela na izbiro zgolj dvoje: turnosmučarski izlet v Avstriji (kjer bi užival samo...
Continue reading...

Grintovec čez Dolge stene in JV greben

Na lep soboten dan ob koncu leta sva si z Jakom zaželela sonca. Za razliko od zadnje ture, ki je potekala v senci – kot se rado zgodi pri zimskem plezanju – se nama je z Jakom zdelo, da bo JV greben na prvaka Kamniških alp bolj prijetna tura. Tako še v noči avto parkirava pri kmetiji Suhadolnik (ko človek lahko parkira avto na poletnih izhodiščih, je vsaj malo vesel suhe zime), in v zmernem tempu doseževa Kokrško sedlo ravno, ko se dodobra naredi dan. Sončni vzhod je – kot vedno v hribih – fantastičen, in obadva sva ga kar...
Continue reading...