Pot v Huaraz

Končno je napočil čas, da odletimo proti Peruju! Ko zadnje dneve mrzlično nabiram/nakupujem robo in vneto pakiram, se mi zdi vse skupaj kar malo nerealno. Še dobre tri tedne nazaj sem vneto in brez kake konkretne ideje študiral, kaj bi počel čez letošnje poletje. Čez noč se je vse spremenilo. Nekaj SMS sporočil (in kak dan, da sem se dokončno odločil) kasneje, in že smo z Matevžem in Evo kupili letalske karte za Peru. Nato se je seveda začela norija, saj smo morali v treh tednih zorganizirati vse potrebno za izlet, hkrati pa pridno poiskusiti pridobiti vsaj nekaj kondicije, ki...
Continue reading...

Kondicijska tura na Škrlatico

Kratkoročnih priprav na odpravo v Peru se je vsak od naše male skupinice lotil na svoj način, vsem pa je bilo skupno, da smo se prav hitro spravili do Najboljšega soseda ter nakupili veliko količino plastenk z vodo. Eva in Matevž sta nato v pravi “ljubljanski navadi” v nadaljnih dneh (enkrat celo v zimskih gojzarjih!) večkrat s polnimi nahrbtniki vode obiskovala Šmarno goro – na veliko začudenje vsega ostalega občestva na tistih stezicah. Sam sem se odločil za nekoliko bolj samotne stezice, tako da sem v podobni maniri izvajal ture na Križno goro in Lubnik, kjer je bilo čudenja – zaradi manjše popularnosti hribov –...
Continue reading...

Grossglockner – Poskus Mayerlrampe

Nekje v začetku poletja smo se z Evo in Matevžem prav na hitro dogovorili, da gremo na eno tako hitro, tik-pred-zdajci mini-odpravo v Peru. Zadeva bo vsekakor predstavljala glavnino naslednjih objav, za tole objavo pa je v tem trenutku važno predvsem to, da smo morali aktivno začeti trenirati, saj smo imeli za pripravo le pičle 3 tedne! In smo si rekli, da bo primerna priprava za redek zrak, sneg in led, slavna snežno-ledna rampa v severni steni Grossglocknerja po zgovornem imenu Mayerlrampe (~250m, D+). No, na koncu se je izkazalo, da nam Grossglockner tokrat ni bil usojen. Očitno v tretje vse ne gre rado...
Continue reading...

Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni

Sredi tedna me Matic kontaktira, če bi za vikend šla kaj splezati. “Nekej takega dolgega pa u izi, za vplezavanje.” Nazdnje se nekako obadva strinjava, da bo Dolga Nemška smer v Triglavski severni steni (IV-/III, 1000m) odlično ustrezala tem kriterijem. Matic na mizo poda še en dober predlog: da greva prespati v Aljažev dom, da si podaljšava spanec za kako uro. Priznam, da dandanes večino časa sploh ne pomislim, da bi plezalno turo začel s spanjem v kaki koči. Pa ne, da ne bi želel podpirati naših planinskih postojank, pač pa je avtocestna infrastruktura tako dobra, da je do večine izhodišč uro vožnje (izvzemši Trento in...
Continue reading...

Južni raz Beljaške igle

Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo....
Continue reading...

Šentanska smer v Begunjski Vrtači

Na lep junijski torek smo se z Evo in Hano dogovorili, da bi pred službo šli “na hitrco” splezat Šentansko smer (V+/III-IV, 15om). Smer se nahaja nad Bornovimi tuneli v Begunjski Vrtači, in je z dobrimi 15 minutami dostopa res idealen kandidat za predšihtno plezarijo. Tako smo se že sredi noči podali na pot, in s sončnim vzhodom smo že strumno korakali po prijetni poti čez Bornove tunele. Tokratna tura je nekaj posebnega: Hana gre namreč prvič plezat “v hribe”. Pred prvim tunelom zavijemo levo navzdol po melišču, in po sestopu (nekateri ekspresnem, nekateri bolj počasnem 🙂 ) ujamemo stezico v desno, ki nas...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (3)

Kar naenkrat je bil pred menoj zadnji dan v Prilepu. Z ekipo smo seveda imeli plan dan preživeti tako, kot vse ostale dneve – z načrtnim uničevanjem zadnjih plasti blazinic na prstih na ostrih granitnih bolderjih. Odločimo se za obisk sektorja Dabnica, in makadamska cesta do tja vodi skozi pravi pravcati gipsy town. Del Prilepa je namreč poseljen s precej številčno zasedbo ciganov, in v tem delu mesta smo kar nekoliko šokirani, ko vidimo, kaj vse se dogaja okrog nas – otroci (in psi!) se igrajo na sredi prašne ulice; ciganke pomivajo cuinje kar v umazanem potoku, ki teče ob cesti; in še najbolj zanimiv prizor – sem in tja...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (2)

Praktično vsi plezalci, s katerimi sem govoril o Prilepu pred samim izletom, so mi zagotavljali, da si moraš po dveh dneh plezanja v granitu vzeti pavzo, saj ti zmanjka blazinic. No, sam sem se hitro odločil, da bom plezal kar 3 dni zapored. Da razložim: moj izlet v Prilep je bil relativno kratek, saj sem po 3 dneh v Prilepu imel let preko Skopja nazaj domov v Ljubljano. Ostali soplezalci so kanili v Prilepu ostati še 3-4 dni, mene pa je žal doma čakala gora dela. No, v veliko tolažbo mi je bilo dejstvo, da tudi ostali udeleženci niso čutili nobene...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (1)

Po dveh dneh plezanja v Nišu je le napočil čas, da obiščemo glavni cilj naše spomladanske odprave: meko bolderiranja na Balkanu (nekateri pravijo, da celotne vzhodne Evrope!), mesto Prilep. Ob relativno zgodnjem štartu (se mi zdi) se tako napokamo v naš natrpan kombi, in čez kako uro že veselo drdramo po srbski avtocesti Makedoniji naproti! Po čakanju na prehod čez mejo se človek praktično takoj znajde na obvoznici glavnega mesta Makedonije, Skopja. Postanek za sladoled je vse, kar vidimo od tega dela Makedonije, nato pa nas vožnja vodi do mesta Prilep, ki se nahaja dobro uro in pol vožnje iz prestolnice. Prilep je...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Niš

Za prvomajske praznike sem se udeležil svojega prvega bolderskega izleta. Za trip sem se odločil resnično tik pred zdajci, en dan pred odhodom, in se tako pridružil mešani kranjsko-loški ekipi, s katero smo nato preživeli res odklopljen teden v jugovzhodnejših obronkih naše rajnke domovine. Izlet se je začel z nočnim štartom iz Škofje Loke, nato pa smo preko Kranja in Ljubljane začeli dolgo pot proti jugu. Naš težko otovorjen kombi je kmalu začel drdrati po neskončni avtocesti proti Beogradu (firmom “Krstic” 😀 ) , in razen Katarine in Bojča smo – kolikor se spomnim – vsi ostali poskušali spati. Jutro smo pričakali s postankom za...
Continue reading...