Plezanje poči v Cadarese

V Evropske centralne Alpe se iz juga, iz slikovitih italijanskih sredogorij, zažira več širokih ledeniških dolin. Verjetno najbolj znana izmed njih je Aosta, ki se zaključi direktno pod najvišjim vrhom Alp, Mont Blancom. Izredno lepe pa so tudi ostale alpske doline v Italiji – in ena izmed takih je dolina Val d’Ossola, ki se skoraj naravnost severno od Milana zažira v osrednji greben Alp. Šoferjem bo dolina bržkone najbolj poznana po cestnem prelazu Simplon, ki omogoča najkrajši prehod iz Milana do osrednje Švice; med plezalci pa dolina in okoliš slovita po številnih krajših in daljših granitnih stenah, kjer se nahaja...
Continue reading...

Geršak-Grčar v Vežici

Če bi vprašali naključnega planinca, kje se nahaja Vežica, bi najverjetneje skomignil z rameni; morda bi izustil kakšno krepko o “odročnih martuljših koncih”, ali kaj podobnega. Le dobri poznavalci Kamniških Alp bi vam znali povedati, da se hrib po imenu Vežica nahaja nekje v grebenu med sedlom Presedljaj in Korošico in je najbližji sosed Konja. Če pa bi po drugi strani vprašali kateregakoli alpija, bi vam le-ta takoj na glas izustil čarobno besedo “GG”! Ja, smer Geršak-Grčar (V+/390m) v severozahodni steni Vežice (1965m) je med plezalci tako ponarodela smer, da ima kar svojo krajšavo. Smer je bila vedno na mojem...
Continue reading...

Drugi plaz v Krnici

Z Maretom in Jakom smo se v začetku februarja dogovorili, da gremo poiskat kak zaledeneli slap. Nazadnje smo se, po tehtnem premisleku o aktualnih snežnih in temperaturnih razmerah, odločili za Krnico. Kot se spodobi, smo štartali dovolj zgodaj, da smo se pod slapom znašli prvi. Sam dostop do slapu je res fletn, od avta se namreč spustiš navzdol na dno Krnice, in slap je kot na dlani! Ker smo trije, me kamerada določita, da bom danes jaz plezal naprej. Jaz pa v jok in za ograjo 🙂 Ne, sej ne… Prvi raztežaj ponudi prijetno ledeno zaveso, vendar se višje gori...
Continue reading...

Centralni slap v Tamarju

Centralni slap (WI4, 120m) v Tamarju sem nazadnje plezal tistega daljnega leta 2011. Šlo je za moj prvi ledni slap, in še danes se spominjam, kako nesramno me je v zavesi v prvem raztežaju navilo. Od takrat sem Centralnega vedno nekako izpustil iz Tamarskega repertoarja, čeprav sem pozimi v Tamarju bil še velikokrat. Počasi je vseeno v meni tlela želja, da grem še enkrat pogledati, kakšen je ta slap po vseh teh letih. Z Janezom sva se za obisk Tamarja odločila kar med tednom. Obetana otoplitev in deževje sva hotela prehiteti, in splezati vsaj še en slap, preden se razmere...
Continue reading...

Rabeljski slap

Prejšnjo nedeljo sva se z Evo ogrevala v Rabeljskem slapu. Instant internetni alpinizem nama je dal natančne informacije, da je slap dobro narejen, tako da sva – v strahu pred gužvo – žtrvovala nekaj močno pogrešanih uric spanca, in kar zgodaj krenila od doma, da bi prehitela množice ledolomilcev. Rabeljski slap je res en tak par excellance frikovski slap, saj je dostopa manj kot 5 minut. Greš mimo zadnjega bloka v Rablju, zaviješ levo mimo vrtičkov, in že si pod slapom. Presneto, zakaj nimamo v Škofji Loki kakšnega takega slapu… No, ko prispeva, še ne dodobra ogreta, pod slap, tam zagledava...
Continue reading...

Kratka Nemška smer v Triglavski Severni Steni

Že odkar sem prvič plezal Slovensko smer v Triglavski severni steni daljnega leta 2012, sem se spraševal, kakšen je ta kotiček naših gora pozimi. No, minilo je skoraj 7 let, da sem končno našel somišljenika, ki mu praskanje po skali z derezami in zatikanje cepinov za naše čudovite apnenčaste bloke ni predstavljalo večjega problema. V začetku leta 2019 se je vse odlično poklopilo: Matic je imel čas, “dobrih” razmer v hribih ni bilo, zaledeneli slapovi so bili narejeni zgolj butično, za najbolj močne plezalce, tako da sva imela na izbiro zgolj dvoje: turnosmučarski izlet v Avstriji (kjer bi užival samo...
Continue reading...

Grintovec čez Dolge stene in JV greben

Na lep soboten dan ob koncu leta sva si z Jakom zaželela sonca. Za razliko od zadnje ture, ki je potekala v senci – kot se rado zgodi pri zimskem plezanju – se nama je z Jakom zdelo, da bo JV greben na prvaka Kamniških alp bolj prijetna tura. Tako še v noči avto parkirava pri kmetiji Suhadolnik (ko človek lahko parkira avto na poletnih izhodiščih, je vsaj malo vesel suhe zime), in v zmernem tempu doseževa Kokrško sedlo ravno, ko se dodobra naredi dan. Sončni vzhod je – kot vedno v hribih – fantastičen, in obadva sva ga kar...
Continue reading...

Severni raz Male Mojstrovke v zimskih razmerah

Novoletne praznike v tekočem letu sem začel skrajno ležerno. Dvotedenski oddih od službenih obveznosti je bil sicer skrajno potreben, vseeno pa sem nameraval v tem obdobju vsaj malo v hribe. Z Maticem sva se tako, navkljub zavedanju, da dobrih razmer verjetno ni, odpravila pogledat, kakšne so stene okrog Vršiča. Za razliko od dveh let nazaj sva tokrat prepričana, da v steni sneg bo. Matic je namreč en teden nazaj plezal Severni raz (IV-/III, 300m), vendar sta zaradi pozne ure in slabih razmer s soplezalcem po vstopnih raztežajih obrnila. Kar malo sem pozabil, kako prijeten je dostop do sten NŠG in...
Continue reading...

Greben na Možeh

Na lep jesenski dan smo se z Matjažem, Evo in Anjo odločili za obisk grebena na Možeh. Idejo za izlet je dal Matjaž, ki si je grebenček že nekaj časa želel obiskati. Greben na Možeh se začne na Trianglu, nad kočo na Zelenici, in ko prispemo na sedlo na Trianglu, hitro ujamemo gamsjo stezico levo med borovci, ki nas pripelje na razgleden greben. Škoda le, da vsenaokrog vihra močan veter, ter da se sem in tja z veliko hitrostjo podijo oblaki. Medtem, ko je v Avstriji precej lepo, je v Sloveniji vse zabasano z oblačnostjo. Nam nekoliko nagaja predvsem močan...
Continue reading...

Urus Este

Za prvi aklimatizacijski cilj nad dolino Ishince smo si z Evo in Matevžem izbrali “najlažji” pet-tisočak v okolišu, Urus Este (5420m). Gora je lahko dostopna (na vrh se bolj ali manj sprehodiš), hkrati pa je izhodišče ravno Ishinca Base Camp. Prve noči na nekoliko večji nadmorsko višini ne preživim najbolje; ravno dovolj me boli glava, da ne morem in ne morem zaspati, in kar naenkrat je ura 2. zjutraj. Eva in Matevž, ki sta spala nekoliko bolje, se zbudita, in skupaj si privoščimo hladen zajtrk v obliki čapatijev (kruha) in nekimi namazi; skuhamo si tudi čaj iz kokinih listov, kar...
Continue reading...