Balkan climbing trip: Prilep (2)

Praktično vsi plezalci, s katerimi sem govoril o Prilepu pred samim izletom, so mi zagotavljali, da si moraš po dveh dneh plezanja v granitu vzeti pavzo, saj ti zmanjka blazinic. No, sam sem se hitro odločil, da bom plezal kar 3 dni zapored. Da razložim: moj izlet v Prilep je bil relativno kratek, saj sem po 3 dneh v Prilepu imel let preko Skopja nazaj domov v Ljubljano. Ostali soplezalci so kanili v Prilepu ostati še 3-4 dni, mene pa je žal doma čakala gora dela. No, v veliko tolažbo mi je bilo dejstvo, da tudi ostali udeleženci niso čutili nobene...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Prilep (1)

Po dveh dneh plezanja v Nišu je le napočil čas, da obiščemo glavni cilj naše spomladanske odprave: meko bolderiranja na Balkanu (nekateri pravijo, da celotne vzhodne Evrope!), mesto Prilep. Ob relativno zgodnjem štartu (se mi zdi) se tako napokamo v naš natrpan kombi, in čez kako uro že veselo drdramo po srbski avtocesti Makedoniji naproti! Po čakanju na prehod čez mejo se človek praktično takoj znajde na obvoznici glavnega mesta Makedonije, Skopja. Postanek za sladoled je vse, kar vidimo od tega dela Makedonije, nato pa nas vožnja vodi do mesta Prilep, ki se nahaja dobro uro in pol vožnje iz prestolnice. Prilep je...
Continue reading...

Balkan climbing trip: Niš

Za prvomajske praznike sem se udeležil svojega prvega bolderskega izleta. Za trip sem se odločil resnično tik pred zdajci, en dan pred odhodom, in se tako pridružil mešani kranjsko-loški ekipi, s katero smo nato preživeli res odklopljen teden v jugovzhodnejših obronkih naše rajnke domovine. Izlet se je začel z nočnim štartom iz Škofje Loke, nato pa smo preko Kranja in Ljubljane začeli dolgo pot proti jugu. Naš težko otovorjen kombi je kmalu začel drdrati po neskončni avtocesti proti Beogradu (firmom “Krstic” 😀 ) , in razen Katarine in Bojča smo – kolikor se spomnim – vsi ostali poskušali spati. Jutro smo pričakali s postankom za...
Continue reading...

Turna smuka s Špika

Jaka me sredi tedna kontaktira, če sem zainteresiran, da se mu pridružim pri turni smuki s Špika. V času, ko se je v dolini že začela pomlad, mi je reči pritrdilni “Ja” sicer kar nekoliko težko, saj prvi pomladanski dnevi kar kličejo po toplem Kamnitniku in hladnem pivu nekje na sončku… Dan poprej (ne boste verjeli, nekje na pivu na sončku) se izletu pridruži še Polona, in v nedeljo ob ne pretirano zgodnji uri (ob 6-h iz Škofje Loke) štartamo proti Kranjski gori. Mislili smo iti že sredi noči, uro in pol prej, pa je Jaka (zelo modro, kot se je kasneje izkazalo) zvečer predlagal, da...
Continue reading...

Obračanje v Vikijevi sveči

Na Jezerskem se nahaja prelep tekoči vodni smrkelj, ki v večino zimah ob ustreznih (negativnih) temperaturah spremeni agregatno stanje v nekaj trdega. Plezalsko izročilo nam za izvor imena slapu – Vikijeva sveča (WI4+, 150m) – ponudi precej znano prigodo, da sta jo po prvenstvenem vzponu leta 1981 po Vikiju Grošlju poimenovala njegova soplezalca, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Viki je bojda težje dele plezal kot drugi, in Nejc je hudomušno predlagal, naj ima slap potemtakem vsaj v imenu njegovo ime… Ta zgodovinski slap sem imel željo preplezati že nekaj časa, a bo žal potrebno počakati na naslednjo zimo… No, tega na parkirišču nad Planšarskim jezerom...
Continue reading...

Turna smuka in ledno plezanje v Lüsensu

Po dveh dolgih dnevih ledne vertikale so naša meča in bicepsi že pošteno kričali za timeout, in z Evo in Matevžem smo se smelo odločili za rest day. Moje visokoleteče ideje o ležernem šetanju po Innsbrucku sta kolega kmalu sestrelila z neba, in po kratkem prepričevanju in pakiranju smo se že vozili dolini Lüsens naproti. Plan: turnosmučarski kardio trening. Bolj, ko smo se bližali dolini – oz. bolje rečeno gorskemu kotu – slabša je postajala cesta, in zadnjih nekaj kilometrov smo se po pošteno zasneženi cesti dobesedno pridričali na parkirišče. S strani doline so v nas tiščali megleni oblaki, tako da so prve korake na smučkah spremljali...
Continue reading...

Led v Pinnistalu

V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno...
Continue reading...

Plezanje slapov v Pitztalu

V začetku februarja se med trumami sestankov, nadur, stresa in načetih živcev kot upanje v temi nad nas prikrade Prešernov dan – na srečo me na to dejstvo spomni truma hribovskih kolegov, saj sem sam na ta častitljivi praznik našega največjega pesnika popolnoma pozabil! Ponudi se ideja, da si z enim dnevom dopusta “priigramo” štiridnevni podaljšan vikend, in kaj kmalu se začnejo vrstiti ideje, kam bi bruhnili? Nazadnje z Matevžem izglasujeva Avstrijo – okolico mesta Innsbruck. Obadva imava namreč že kar malo polno kapo turnih smuk v Sloveniji, in po socialnih omrežjih z vsakodnevnimi “dražečimi” objavami hitro izveva, kje so dobre ledne razmere. Tako se že...
Continue reading...

Po Povnovi grapi na Kočno

Ime pričujočega prispevka bi lahko bilo tudi “Kočna – v iskanju Palavičinija”. Z Evo in Jakom smo namreč imeli v planu vzpon na Kočno po precej nepoznani smeri, poimenovani Palavičini. Ime smeri je povzeto po strmi snežni grapi iz sosednje Avstrije, ki po severni steni pripelje pod vrh Grossglocknerja – in s takim imenom nedvomno obljublja dobro, strmo pležo po trdem snegu (za razliko od Grossglocknerja je Palavičini v Kočni dolg “pičlih” 150m). Kakorkoli, omenjena smer se nekje proti vrhu Povnove doline odcepi levo. No, kot kaže imam s Kočno nekakšno posebno razmerje, saj nam – tako kot 2 leti nazaj...
Continue reading...

Damoklejev meč

Po neskončnih turnih smukih in zgrešenih priložnostih v snežnih smereh Okrešlja in Jezerskega sem že močno pogrešal zimsko plezanje, in skrajni čas je bil, da si pobliže pogledam kak zaledenel slap. Žal je v trenutni zimi situacija s slapovi precej klavrna, in z Janezom odkrijeva, da nimava veliko izbire – zediniva se, da greva pogledat enega redkih narejenih zaledenelih slapov, Damoklejev meč (WI5-, 250m). Klic gora je že tako nujen, da mi ni problem vzeti dneva dopusta, in v sredo sredi noči štartava iz Škofje Loke proti Belopeškim jezerom. Kolega sta slap plezala nekaj dni poprej, in priporočila sta nama dostop s...
Continue reading...