Severni raz Male Mojstrovke v zimskih razmerah

Novoletne praznike v tekočem letu sem začel skrajno ležerno. Dvotedenski oddih od službenih obveznosti je bil sicer skrajno potreben, vseeno pa sem nameraval v tem obdobju vsaj malo v hribe. Z Maticem sva se tako, navkljub zavedanju, da dobrih razmer verjetno ni, odpravila pogledat, kakšne so stene okrog Vršiča. Za razliko od dveh let nazaj sva tokrat prepričana, da v steni sneg bo. Matic je namreč en teden nazaj plezal Severni raz (IV-/III, 300m), vendar sta zaradi pozne ure in slabih razmer s soplezalcem po vstopnih raztežajih obrnila. Kar malo sem pozabil, kako prijeten je dostop do sten NŠG in...
Continue reading...

Greben na Možeh

Na lep jesenski dan smo se z Matjažem, Evo in Anjo odločili za obisk grebena na Možeh. Idejo za izlet je dal Matjaž, ki si je grebenček že nekaj časa želel obiskati. Greben na Možeh se začne na Trianglu, nad kočo na Zelenici, in ko prispemo na sedlo na Trianglu, hitro ujamemo gamsjo stezico levo med borovci, ki nas pripelje na razgleden greben. Škoda le, da vsenaokrog vihra močan veter, ter da se sem in tja z veliko hitrostjo podijo oblaki. Medtem, ko je v Avstriji precej lepo, je v Sloveniji vse zabasano z oblačnostjo. Nam nekoliko nagaja predvsem močan...
Continue reading...

Urus Este

Za prvi aklimatizacijski cilj nad dolino Ishince smo si z Evo in Matevžem izbrali “najlažji” pet-tisočak v okolišu, Urus Este (5420m). Gora je lahko dostopna (na vrh se bolj ali manj sprehodiš), hkrati pa je izhodišče ravno Ishinca Base Camp. Prve noči na nekoliko večji nadmorsko višini ne preživim najbolje; ravno dovolj me boli glava, da ne morem in ne morem zaspati, in kar naenkrat je ura 2. zjutraj. Eva in Matevž, ki sta spala nekoliko bolje, se zbudita, in skupaj si privoščimo hladen zajtrk v obliki čapatijev (kruha) in nekimi namazi; skuhamo si tudi čaj iz kokinih listov, kar...
Continue reading...

Ishinca Base Camp

Po naši spontani odločitvi, da naslednji dan krenemo za 5 dni v hribe, smo morali vsi trije z Evo in Matevžem preklopiti v način pakiranja. Matevž se je z gostiteljem v našem hostlu, ki je edini znal za silo angleško, zmenil za vse detajle naše poti naslednji dan: taksi nas bo pobral dopoldne naslednji dan, nas zapeljal do vasice Pashpa, ki je izhodišče za dolino Ishinca; tam nas bo pričakal šefe arierotov (donkey-driverjev) z oslički, ki nam bodo nato znosili našo opremo do baznega tabora v zatrepu doline (Ishinca Base Camp). 5 dni bomo v hribih prepuščeni sami sebi, nato...
Continue reading...

Laguna Churup

Po dvodnevnem letenju in prekladanju smo veseli, da smo končno v Huarazu. Po dolgem dolgem spancu se zaradi časovne razlike vseeno zbudimo še sredi noči, vendar nikomur od nas treh ni težko poležavati do jutranjih uric. Zajtrk pojemo v prijetnem hostlu, ki je sicer poln skalnih plezalcev in bolderašev. S takim zaledjem gora, kot ga ima Huaraz, ne preseneča, da so v okolici tudi neštete priložnosti za športno plezanje in bolderiranje, disciplini, ki sta sicer bojda še dodobra nerazviti. Ambiciozni, kot smo, se že prvi dan odločimo za aklimatizacijsko turo. Vsi so nam priporočali, da je obisk Lagune (jezera) Churup...
Continue reading...

Pot v Huaraz

Končno je napočil čas, da odletimo proti Peruju! Ko zadnje dneve mrzlično nabiram/nakupujem robo in vneto pakiram, se mi zdi vse skupaj kar malo nerealno. Še dobre tri tedne nazaj sem vneto in brez kake konkretne ideje študiral, kaj bi počel čez letošnje poletje. Čez noč se je vse spremenilo. Nekaj SMS sporočil (in kak dan, da sem se dokončno odločil) kasneje, in že smo z Matevžem in Evo kupili letalske karte za Peru. Nato se je seveda začela norija, saj smo morali v treh tednih zorganizirati vse potrebno za izlet, hkrati pa pridno poiskusiti pridobiti vsaj nekaj kondicije, ki...
Continue reading...

Kondicijska tura na Škrlatico

Kratkoročnih priprav na odpravo v Peru se je vsak od naše male skupinice lotil na svoj način, vsem pa je bilo skupno, da smo se prav hitro spravili do Najboljšega soseda ter nakupili veliko količino plastenk z vodo. Eva in Matevž sta nato v pravi “ljubljanski navadi” v nadaljnih dneh (enkrat celo v zimskih gojzarjih!) večkrat s polnimi nahrbtniki vode obiskovala Šmarno goro – na veliko začudenje vsega ostalega občestva na tistih stezicah. Sam sem se odločil za nekoliko bolj samotne stezice, tako da sem v podobni maniri izvajal ture na Križno goro in Lubnik, kjer je bilo čudenja – zaradi manjše popularnosti hribov –...
Continue reading...

Grossglockner – Poskus Mayerlrampe

Nekje v začetku poletja smo se z Evo in Matevžem prav na hitro dogovorili, da gremo na eno tako hitro, tik-pred-zdajci mini-odpravo v Peru. Zadeva bo vsekakor predstavljala glavnino naslednjih objav, za tole objavo pa je v tem trenutku važno predvsem to, da smo morali aktivno začeti trenirati, saj smo imeli za pripravo le pičle 3 tedne! In smo si rekli, da bo primerna priprava za redek zrak, sneg in led, slavna snežno-ledna rampa v severni steni Grossglocknerja po zgovornem imenu Mayerlrampe (~250m, D+). No, na koncu se je izkazalo, da nam Grossglockner tokrat ni bil usojen. Očitno v tretje vse ne gre rado...
Continue reading...

Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni

Sredi tedna me Matic kontaktira, če bi za vikend šla kaj splezati. “Nekej takega dolgega pa u izi, za vplezavanje.” Nazdnje se nekako obadva strinjava, da bo Dolga Nemška smer v Triglavski severni steni (IV-/III, 1000m) odlično ustrezala tem kriterijem. Matic na mizo poda še en dober predlog: da greva prespati v Aljažev dom, da si podaljšava spanec za kako uro. Priznam, da dandanes večino časa sploh ne pomislim, da bi plezalno turo začel s spanjem v kaki koči. Pa ne, da ne bi želel podpirati naših planinskih postojank, pač pa je avtocestna infrastruktura tako dobra, da je do večine izhodišč uro vožnje (izvzemši Trento in...
Continue reading...

Južni raz Beljaške igle

Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo....
Continue reading...