Letošnja zima je postregla z dobršnjo mero instant alpinizma. Vedelo se je, da so dobre razmere v Logarski dolini, na Jezerskem in na Kaninu. Druge kotičke naših gora – predvsem Julijcev – pa je povohalo precej manjše število alpinistov. Razlogi za tako stanje so seveda jasni – zakaj bi rinil v neznano, če veš, da so praktično vse smeri na omenjenih področjih zafrajhane s prvovrstnim snegom… Edini problem, ki ga imam sam pri sebi je dejstvo, da v hribih skoraj vedno iščem samoto in mir – odkar sem se preobrazil v vikend bojevnika, pa je to postalo še bolj pomemben...
Continue reading...
Pred napovedano vremensko motnjo, ki naj bi naše kraje zajela za vikend, sem želel ujeti še nekaj dobrih razmer, ki letošnjo zimo res kar trajajo in trajajo. Žal je situacija taka, da gneča v službi nekako ne dopušča dopusta. Tako sem Petra “nahecal” za sledeč izlet… V torek v večernih urah sva (Peter kar težko otovorjen, jaz nekoliko manj) po zoprno zaledeneli stezi naredila dostop do Češke koče. V zimski sobi sva si uredila prijetno spalnico, nato pa skočila še ven, pred kočo, na težko pritovorjeno pivo. Ker je bila nekaj dni nazaj polna luna, so bile okoliške stene prav...
Continue reading...
Z Matjažem sva na sončno nedeljo iskala sence pod Prisankom. Desni slap (WI4, 150m) je bil, z izjemo sveče, dobro narejen. Slap sicer ni pretirano debel, je pa dobro naluknjan in nudi pravi užitek za plezanje. Meni se je zdel precej lažji kot 3 leta nazaj. Družbo so nama delali še ekspresni radol’čani v dveh navezah, ki so po slapu nadaljevali v škotski podaljšek in gor proti vrhu Prisojnika. Med čakanjem na štantih pa smo opazovali kolone in vlakce v grapah na Malo Mojstrovko. Galerija slik...
Continue reading...
Če je bil prejšnji večer simpatičen, je bila noč, ki je sledila, nekoliko manj; pozno zvečer je namreč v Dom planincev prispela skupinica planincev, ki je na prednovoletni dan zašpilila glasno fešto, ki ni pojenjala do jutranjih ur… Vnovični dostop do Okrešlja je tako zajemal poleg zmatranih nog še neprespanost. Tolažila sva se, da bova lahko itak spala naslednji dan, na prvi dan novega leta 🙂 . Cilj drugega dne je Celjska smer (IV/3, M, 350m), ki naju pričaka brez navez pred nama. Juhej! Z utrujenimi nogami se nama je dostop do Turskega žleba zdel neskončen in sama sebi sva...
Continue reading...
Po zadnjem obisku Logarske doline mi odlične razmere v tamkajšnjih stenah niso in niso dale miru. Pomagala, kajpak, ni tudi poplava Internetnih objav, ki so vse po vrsti hvalisale nore razmere nad Okrešljem. Matica mi hitro uspe zmotivirati za akcijo, in na plan pride z revolucionarno idejo: greva v Logarsko kar za dva dni, za predzadnji in zadnji dan starega leta! Ker se zavedava, da živimo v obdobju Internet alpinizma, štartava iz Ljubljane že ob precej nehumani uri. Ko prevoziva vse ovinke med Ljubljano in Lučami, se najina prebrisana taktika obrestuje, saj sva na parkirišču prva! Klasika letošnje zime, Vzhodna...
Continue reading...
Po težko pričakovani pošiljki snega, ki je obdarovala predvsem Julijske Alpe, sem – kot celotna alpinistična srenja, se razume – nestrpno odšteval dneve, da se razmere v hribih nekoliko stabilizirajo. Precej sem tuhtal, da bi v Logarski dolini znale biti dobre zimske razmere, saj je v Kamniških Alpah zapadlo manj snega. Seveda v tem razmišljanju nisem bil osamljen, in ko sem sredi tedna izvedel, da so plezali Igličevo in poročali o dobrih razmerah, je bilo vse jasno. Z Evo sva se tako za po-božično soboto kar hitro dogovorila, da greva splezati Vzhodno smer v Malo Rinko. Še največja dilema večera...
Continue reading...
Po mukotrpnih treh tednih neprestanega dežja se je končno pokazal vikend, ki je obetal nekaj sonca. No, v resnici se je krasno vreme naredilo že tekom tedna, toda delavnemu narodu to žal ne pomaga kaj dosti. Za skupen izlet v hribe smo se tokrat dogovorili z Matejem in Maticem. Navkljub izredno mikavni ideji, da bi šli kar na Triglav (ki je, po spletnih objavah sodeč, v teh dneh izredno mikaven in tako zasnežen, kot že dolga leta ne!), po ogledu vremenske napovedi rajši predlagam obisk zahodnih Julijcev. Ker še nisem bil na Višu/Jof Fuartu (2666m), ga predlagam kot primeren cilj....
Continue reading...
V obdobju, ki je bil prežet s službenimi obveznostmi, selitvijo v prestolnico in intenzivnim obeleževanjem starostnih “zmag”, se imam toplo za zahvaliti Evi in Teji, da sta me dobesedno “zvlekli” v Paklenico. Rekel sem si, da nima veze, koliko je človek uplezan, Paklenica bo pa sigurno super. In res je bilo tako! V sredo po službi oddirkamo na jug, kjer si postavimo šotor v (bojda slavnem) Aniča kuk kempu, kjer je že nastanjeno lepo število plezalcev. Prvi dan se odločimo za naskok Diagonalke (6a+, 200m) v Debelem kuku. Nimamo občutka, da bi vstali pretirano zgodaj, saj se v kanjonu znajdemo...
Continue reading...
Mislim, da sva se z enem izmed dobrih prijateljev že debelih deset let nazaj dogovorila, da bova pa “letos šla opravljat izpit za voditelja čolna”. No, kot se v življenju rado zgodi, se to ni zgodilo tisto leto, pa tudi ne vsa naslednja. Se je pa dogodek dokončno zgodil letos. Še z enim kolegom smo tako kar iznenada trije v naši druščini postali “kapitani”, in pritisk, da gremo na jadralni dopust, je bil velik. Ker imam izmed trojice daleč največ jadralskih izkušenj je “breme” kapitana padlo name. Pa ni bilo tako hudo! V dobri družbi smo preživeli čudovit pozno-poletni teden...
Continue reading...
V zadnjem tednu avgusta sem se navkljub nestanovitni vremenski sliki, ki je obetala vsakodnevne padavine, odločil za oddih v Bohinju, deželi “kjer ima dež mlade”. Izkazalo se je, da je tudi tod dežja ravno toliko kot drugje po Gorenjskem – občasno kakšen naliv v popoldanskem/večernem času, sicer pa lepo, sončno do pretežno oblačno vreme. V sredo se s Saro – ki te dni služi kruh v Bohinju, in je ta dan prosta – dogovoriva za skupinsko preživljanje aktivnega prostega časa. Vremenska napoved je relativno optimistična, tako da kar takoj predlagam, če greva splezat Kaminsko smer (IV+/III-IV, 200m) v Debelem vrhu....
Continue reading...