Led v Pinnistalu

V Innsbrucku se zbudimo v nekoliko bolj obetavno jutro – po običajnem bujenju s kavo in jajčki se tako odločimo, da gremo tokrat pogledat nekoliko bližje, v smer proti dolini Stubaital, ki se začne le kakih 5 minut ven iz Innsbrucka. Dela se fantastičen dan, in že na avtocesti nas obsije sonce, ki napoveduje krasen – vsaj v dolini topel – dan. No, nas pot vodi v dolino Stubaital, kjer plačamo vstopnino, in kaj kmalu visoko med hribi opazimo lep trop jadralnih padalcev. Medtem, ko se Matevžu in Mihu cedijo sline, zavijemo na stransko cesto in parkiramo avto pred gozdno...
Continue reading...

Plezanje slapov v Pitztalu

V začetku februarja se med trumami sestankov, nadur, stresa in načetih živcev kot upanje v temi nad nas prikrade Prešernov dan – na srečo me na to dejstvo spomni truma hribovskih kolegov, saj sem sam na ta častitljivi praznik našega največjega pesnika popolnoma pozabil! Ponudi se ideja, da si z enim dnevom dopusta “priigramo” štiridnevni podaljšan vikend, in kaj kmalu se začnejo vrstiti ideje, kam bi bruhnili? Nazadnje z Matevžem izglasujeva Avstrijo – okolico mesta Innsbruck. Obadva imava namreč že kar malo polno kapo turnih smuk v Sloveniji, in po socialnih omrežjih z vsakodnevnimi “dražečimi” objavami hitro izveva, kje so dobre ledne razmere. Tako se že...
Continue reading...

Po Povnovi grapi na Kočno

Ime pričujočega prispevka bi lahko bilo tudi “Kočna – v iskanju Palavičinija”. Z Evo in Jakom smo namreč imeli v planu vzpon na Kočno po precej nepoznani smeri, poimenovani Palavičini. Ime smeri je povzeto po strmi snežni grapi iz sosednje Avstrije, ki po severni steni pripelje pod vrh Grossglocknerja – in s takim imenom nedvomno obljublja dobro, strmo pležo po trdem snegu (za razliko od Grossglocknerja je Palavičini v Kočni dolg “pičlih” 150m). Kakorkoli, omenjena smer se nekje proti vrhu Povnove doline odcepi levo. No, kot kaže imam s Kočno nekakšno posebno razmerje, saj nam – tako kot 2 leti nazaj...
Continue reading...

Damoklejev meč

Po neskončnih turnih smukih in zgrešenih priložnostih v snežnih smereh Okrešlja in Jezerskega sem že močno pogrešal zimsko plezanje, in skrajni čas je bil, da si pobliže pogledam kak zaledenel slap. Žal je v trenutni zimi situacija s slapovi precej klavrna, in z Janezom odkrijeva, da nimava veliko izbire – zediniva se, da greva pogledat enega redkih narejenih zaledenelih slapov, Damoklejev meč (WI5-, 250m). Klic gora je že tako nujen, da mi ni problem vzeti dneva dopusta, in v sredo sredi noči štartava iz Škofje Loke proti Belopeškim jezerom. Kolega sta slap plezala nekaj dni poprej, in priporočila sta nama dostop s...
Continue reading...

Turna smuka po dolini za Kopico

Lepo vremensko napoved za nedeljo sem preživel v isti družbi kot dan poprej – z Jakom sva obadva kar pristaša samote, tako da je bila izbira turnosmučarskega izleta kot na dlani – dolina za Kopico, kakopak! Dan začneva ne pretirano zgodaj na kofetu pri Jaku v Železnikih, nato pa se popeljeva čez Soriško planino v Bohinjsko dolino, ter navzgor proti planini Blato. Na srečo ima Jaka 4×4 pogon, in le nekaj serpentin nama zmanjka, da bi se pripeljala do parkirišča za planino Blato. Smučke na noge, in zagrizeva v breg! Že po gozdu naju sem in tja zmrazi mrzel veter, zgoraj –...
Continue reading...

Grapa med Veliko Babo in Ledinskim vrhom

V začetku leta so se v stenah nad Jezerskim naredile odlične zimske razmere, in z Jakom sva bila mnenja, da takih stvari človek ne sme zamuditi! Sam sem zadnje čase kar precej velik “ujetnik” vikendov, tako da sva iskala cilj, kjer bi se izognila gužvi – glede na informacije o dobrih razmerah na Jezerskem in nad Okrešljem se nama je tako seznam precej skrčil, tako da se nazadnje odločiva za preizkušeno “klasiko” Ravenske Kočne – Grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Smeri ni plezal še nihče od naju, in nekako se tako ali tako nadejava, da bo večino folka tiščalo...
Continue reading...

Smokuški plaz

Matjaž je že nekaj časa govoril, da bi strašansko rad poskusil turno smuko po Smokuškem plazu, najbolj zahodnemu plazu (poleti gre za široko melišče), ki se spušča direktno z vrha Begunjščice navzdol proti izviru Završnice. Za razliko od bolj popularnih sosedov, Centralnega in Šentanskega plazu, ki prav tako omogočata lagoden turnosmučarski spust z grebena Begunjščice, je Smokuški plaz kar malo zapostavljen. Bržkone temu botruje dejstvo, da moraš po “pristanku” pri izviru Završnice zopet narediti nekaj višincev, da prideš nazaj do koče na Zelenici. Vedela sva, da bo snega za smuko dovolj, hkrati pa se je obetal lep vikend, kar je lahko pomenilo samo eno: da bo...
Continue reading...

Pristovški Storžič

Trenutne razmere v hribih so kot nalašč za turno smuko, in tudi sam sem se tako pridružil tisti množici ljudi, ki med tednom med vsako delovno pavzo besno klika po raznoraznih skupinah na socialnih omrežjijh in se slini nad nedotaknjenimi krtinami, kuclji, hribi in gorami,ki se šibijo pod težo novozapadlega pršiča. Nekateri moramo za dozo powderja žal počakati na vikend, in Pristovški Storžič ni bil nobena izjema. Predlog za Pristovški Storžič je dal Johny, in z Matjažem mu nisva ugovarjala. Nedotaknjen pršič je, kot že prej omenjeno, v teh časih redka dobrina, in za vikend se človek težko izogne gneči na vseh popularnih turnosmučarskih destinacijah. Samoten vrh...
Continue reading...

Severovzhodni greben Vrtače

Severovzhodni greben Vrtače (III-II, 150m) je ena tistih smeri, ki sem jih spoznal že davnega leta 2011, ko sem se šele začenjal ukvarjati z alpinizmom. Takrat je predstavljala primeren zalogaj za nadebudnega pripravnika. No, leta so minevala, za smer pa si nikdar nisem vzel časa, saj sem jo vedno bolj dajal tja nekam “v backup”, ko ne bo razmer oz. za kakšen deževen vikend ob koncu sezone. Trenutna vremenska situacija – novozapadli sneg, ki zaradi slabe podlage še ne ponuja kakovostnih smučarskih oz. plezalnih razmer – mi je dala misliti, da bi morda SV greben Vrtače vseeno bil za splezat. Naivno sem celo upal, da...
Continue reading...

Križna Gora Bloc

Tik pred zdajci, v zadnjih dneh, preden je zima pokazala svoje zobe, nama je z Matjažem uspelo splezati nekaj (3) linij na velikem skalnem bloku na Križni Gori. “Bolder” sem povsem naključno našel prejšnje leto med pohajkovanjem po grebenski poti na Križno Goro, in že takrat se mi je zdelo, da ima stvar potencial. Ob prvem obisku bolderja – solo – sem precejšenj del skale očistil zemlje in plevela, neke blazne motivacije, da stvar zaključim, pa ni bilo. Ob drugem obisku v visokem poletju sva z Matjažem dobesedno umirala – v lastnem potu, ter v pikih neštetih komarjev, ki jim je bolder...
Continue reading...