Aiguille du Refuge in Aiguille d’Argentiere

Najin hribovski dopust se je počasi bližal koncu. Z Janezom sva se enoumno odločila, da napovedana dneva z lepim vremenom izkoristiva za, kaj pa drugega, zopet hribe… V četrtek naju budilka vrže pokonci že okrog 6. ure zjutraj in ob 7:30 v rokah že drživa vozovnici za gondolo na Grand Montets. Z zgornje postaje žičnice se takoj naveževa v ledeniško navezo, in sledi spust s sedla navzdol po ledeniku Rognons, kjer se narezanim serakom umakneva v skalno gmoto na najini levi strani. Sledi nekaj poplezavanja ob možicih, da doseževa dno ledenika Argentiere. Tukaj se zopet naveževa, in čaka naju še cca. ura in pol hoje do...
Continue reading...

Ogled Ženeve

Po treh dneh plezanja v dobrem vremenu naju je doseglo zopet nekaj slabšega vremena. Tako sva prvi dan izkoristila za “pavzo”, regeneracijo in poležavanje v Chamonix-ju. Chamonix me vedno preseneti – sredi poletja je namreč v njem res velika gužva, vendar ima mestece prijeten utrip, polno kavarn, gostiln, ter trgovin z gorniško opremo. Eno redkih mest, kjer res uživam v samem sprehajanju naokrog in “šopanju” :). Med sprehodom zavijeva tudi v vodniški urad, kjer se pozanimava o razmerah za normalni pristop na Aiguille d’Argentiere, kjer nama zagotovijo, da so razmere dobre ter da ledu na vrhu ni. Slabo vreme se obeta še za...
Continue reading...

Papa Paye Route v Gendarme d’Orny

Pričakalo naju je še eno čudovito jutro. Večerne meglice in oblaki, ki so še ob sončnem zahodu drveli čez sedlo Col du Trient, so izginili. Tudi za tretji dan sva imela planirano skalno poplezavanje v južnih stenah, zato sva že zvečer v koči Cabane du Trient naročila najkasnejši možni zajtrk – ob 7:30. Kar nekaj koče se je že ponoči spraznilo, sama pa vendarle nisva bila. Za zajtrk so naju razvajali z marmelado, kofetom in celo jabolčno pito, ki je bila prejšnji dan zajetnih 6 frankov, za zajtrk pa so jo talali zastonj. Ko se napokava in zrihtava, sonce že obliva plato Trient...
Continue reading...

Smer La Moquette v Aiguille d’Orny

V koči Orny sva se z Janezom zbudila v veličastno jutro. Medtem, ko je večina prebivalcev koče še poležavala pod toplimi odejami (večino sten v okolici sonce dobi v poznem jutru, tako da potrebe za nočno vstajanje pač ni), sem se sam napravil in skočil pogledat ven, kakšno je vreme. Za razliko od prejšnjega dne (in večera!), ko smo bili obkroženi z oblaki, se je čez noč vreme povsem umilo. Po letošnjem turobnem poletju, ki nam v Sloveniji z dežjem res ni prizanašal, se počutim kot prerojenega, ko naokrog zrem v bližnje in daljne hribe. Prvi ožari mogočni Grand Combin, in le nekaj minut zatem...
Continue reading...

Voie du Bon Accueil v Aiguille de la Cabane

Za letošnji poletni dopust sem kar nekaj časa iskal soplezalca, nazadnje pa le našel zagretega kandidata Janeza. Celoten malo daljši “teden” sva zastavila zelo svobodno: rezervirala sva termin konec avgusta, in se dva dni pred odhodom odločila, kam iti na podlagi vremenskih razmer. Vremenska napoved je obetala nekaj lepih dni na zahodu Centralnih Alp – zato sva se odločila za skupino Mont-Blanca, spakirala in šla :). Po dolgotrajni in dolgočasni vožnji čez Italijo sva le dosegla mnogo lepšo dolino Aoste, ter se čez prelaz Grand Bernard spustila v Švico. Najina prvotna destinacija je bila namreč malo znana skupina gora okrog ledenikov Orny...
Continue reading...

Vikend paket v Dolomitih

Vse se je začelo z mejlom, da bo za vikend v Dolomitih lepo vreme. Po številnih zgrešenih klicih, neusklajenih soplezalcih in zadnje čase prisotni gužvi na šihtu mi v četrtek zvečer le uspe izboriti dopust za naslednje jutro. Nazadnje z Milošem ostaneva sama, tako da se odločiva na pot kreniti z njegovim zakonskim kombijem za dve osebi :). Ob ne prezgodnji uri v rumeni streli iz Kranja zdrviva hribom naproti. Že prvi dan se je izkazal za celo dogodivščino. Prvič jo dobiva po prstih, ko zaradi pomanjkanja zemljevida v avtu “podaljšava” najino pot proti Dolomitom. Čeprav nabaviva avstrijsko vinjeto, zavijeva v Ziljsko dolino. Pa nama...
Continue reading...

Sprehod po Madisonu, WI

Madison je prestolnica zvezne države Wisconsin v Združenih državah Amerike. Simpatično mestece izstopa v marsikaterem pogledu – za ameriške standarde je majhno (cca. 240.000 prebivalcev), praktično vsako leto se znajde v vrhu lestvice po najvarnejšem mestu v ZDA, v mestu se prelije gromozanska količina alkohola, prebivalstvo je mlado in relativno športno ozaveščeno, ekstremnih debeluhov je precej manj kot drugje po Ameriki, vse prometnice imajo urejene proge za kolesarje, velik delež podjetij je v lasti zadrug oz. delavcev, in še bi lahko našteval… Biser mesta je državna univerza University of Wisconsin – Madison, ki vsako leto predstavlja dom kakim 40.000 študentom....
Continue reading...

Devil’s Lake national park

Leto je naokoli, in službena pot me je zopet ponesla v Združene Amerike, natančneje ponovno v mesto Madison v zvezni državi Wisconsin. Tokrat sem v ZDA ostal 3 tedne, zato sem prvi vikend veselo pritrdil povabilu sodelavca, ki je z družino nameraval obiskati zgoraj omenjeni kraj. Devil’s Lake je nacionalni park ob istoimenskem jezeru, ki je v povečini izredno ravni deželi Wisconsin svetla izjema – jezero in okoliške hribčke (ki so za naše razmere res hribčki) so namreč daljna tisočletja nazaj preoblikovali ledeniki. Pri nas njihova višina (nekaj 100 višinskih metrov) ne bi dosegla niti skomiga z rameni, tukaj pa...
Continue reading...

Vikend v Paklenici

Kislo aprilsko vreme (ki se je kasneje sicer uneslo) je bilo razlog, da sva se z Janezom prav hitro začela dogovarjati o tradicionalni spomladanski Paklenici. Pridruži se nama še Jernej, in zaradi vremenske napovedi v nedeljo ob štirih zjutraj že dirjamo proti Metliki. Ko okrog petih zjutraj poberemo še mladeniča, ki je zaspal za volanom in razbil avto, ter ga odložimo v Metliki, se že začne delati dan. Med vožnjo po Velebitu moram priznati, da smo bili vsi kar negativno razpoloženi, saj je zunanja temperatura kazala -1 stopinjo, vsenaokrog pa je bilo megleno in oblačno. Pa vendar – ko izstopimo...
Continue reading...

Chamonix 2014: Kozmični greben… do konca

Kot bi trenil, smo se znašli večer pred zadnjim dnem v Chamonixu pred odhodom domov. Kam iti za zaključek že tako fenomenalnega izleta? Neuspeh v Cosmique Arete nam nekako ni dal miru, zato z Janezom predlagava, da se ga lotimo še enkrat. Ekipa se brez ugovorov strinja, in kar malo neučakani se odpravimo spat. Naslednje jutro se vsi napravimo v dvojne dolge gate, polartec, saj je za Aiguille du Midi napovedanih -9 stopinj ter močan veter. Po enournem čakanju na gondolo (spet smo bili prvi na blagajni, pa se je kar nekaj gorskih vodnikov “uštulilo” v gondole pred nami) in...
Continue reading...