Chamonix 2014: Vallee Blanche in Grand Montets

When in Rome, do as Romans do. Tudi mi smo spoznali resničnost tega stavka, ko smo se v sredo zopet v jutranji gužvi drenjali pred vstopom v gondolo za na Aiguille du Midi. Naše plezalske ambicije preteklih dni smo za kratko odložili na čakanje, saj pol metra pršiča dejansko res obljublja samo eno zvrst zimskega udejstvovanja – turne smuke, seveda! Kot preostalih 99% prebivalcev Chamonix-a se tako v vetrovnem, rahlo oblačnem jutru znajdemo na Aiguille du Midiju. Le en dan prej smo bili zgoraj med redkimi obiskovalci (čeprav je bilo vreme lepše), danes pa gorska postojanka poka po šivih. Vodniki...
Continue reading...

Chamonix 2014: Neuspel poskus Kozmičnega grebena

Za torek je bila vremenska napoved dobra, zato smo se s celotno ekipo zelo hitro strinjali, da takoj poskusimo splezati Cosmique Arete na Aiguille du Midi. Pol metra novozapadlega snega in 4. stopnja (se mi zdi) plazovne nevarnosti nam je dala jasno vedeti, da za kako resno turo, koluar, grapo ipd. pogojev ni, medtem ko smo si bili enotni, da bo grebensko prečenje relativno varno. Zaradi pričakovane gužve na Aiguille du Midi smo tam že pred prvo gondolo, in med prvimi tisti dan izstopimo na s soncem obsijano ploščad Aiguille du Midija. Po dveh dneh slabega vremena in manjka hribov...
Continue reading...

Chamonix 2014: Zasnežen začetek tedna

Chamonix, evropska (če že ne svetovna) prestolnica alpinizma, ne potrebuje nobenega uvoda. Že samo pogled na vse visoke hribe, ki so tako množično skoncentrirani ob prvaku Alp, Mont Blancu, jemlje sapo. Če človek prebere še zgodbice kakega Twighta in njegovih “sobojevnikov” o psihotičnih lednih trakovih po granitnih štrajfah, pa mu utrip še bolj naraste. Sam sem si Chamonix že nekaj časa želel obiskati v zimskem obdobju, saj so hribi pozimi vedno lepši – samo slutil sem lahko, kaj ta izjava pomeni za Centralne Alpe. Ko je Mare tako prvič omenil idejo o Chamonixu, nisem pretirano odlašal :). Ekipa se je...
Continue reading...

Hiter obisk ZDA – Madison, Wisconsin

Po nekajmesečnem delu na projektu je delo obrodilo sadove in službena pot me je zanesla v Madison, Wisconsin, USA. Prav pretirano veliko časa za sightseeing ni bilo, ampak nekako se mi zdi, da je potovanje v ZDA že samo po sebi dovolj zanimivo, da si zasluži svojo objavo :). Po pristanku v Atlanti me je čakala precej zanimiva izkušnja. Saj, nekako sem pričakoval (in slišal), da so Američani res paranoični, kar se tiče terorizma, in ob prihodu na letališče ti je hitro jasno, da te čaka dolg proces. Ameriški državljani se nekako precej “enostavno” zmuznejo skozi ločeno vrsto, kjer jih...
Continue reading...

Burja v Paklenici

Janez mi že sredi tedna omeni, da planira za podaljšan vikend skočiti v Paklenico. Sam sem sicer malo v dvomih, ker imam na šihtu precej dela, ko pa prestavimo trajanje izleta samo do ponedeljka (kar pomeni, da bi moral odpovedati le 1 dan službe), pa se ne morem več upreti :). Tako v soboto popoldne sedemo v avto in v pičlih 4 urah že parkiramo v Starigradu pri znanem kempu, Vesni. Ekipa je tokrat bolj “hribovska”, Jani, Štefan in Janez ter moja malenkost. Zanimivo je, kako je na morju vse lepše. Samo, da se pripeljemo iz tunela Sv. Ana, že...
Continue reading...

Hemsedal 2013: Grotenutbekken

Za zadnji dan smo že cel teden vsak pri sebi v mislih premlevali, kateri slap bi si izbrali za “grande finale”. Seveda nas je vse dražil (in strašil!) Hydnefossen, vendar smo se nato že sredi tedna odločili, da bo moral počakati na naslednje leto, saj je Matej pogledal za nevarnost plazov, ki ni obetala nič dobrega. Dostop do Hydnefossen-a poteka namreč po očitni plaznici, kamor se nanaša sneg iz 2 grap ob slapu ter vsa masa snega, ki kakorkoli prileti čez slap sam. Ravno tako ni bilo videti nobene gazi, kar pomeni, da bi morali brez krpelj gaziti dostop, ki...
Continue reading...

Hemsedal 2013: Tuvfossen

Obadva dneva, ko smo plezali Vollokulo in Mureklove, nas je z nasprotne strani doline (čez jezero) dražil debel, pokončen slap po imenu Tuvfossen (WI5, 70m). V četrtek smo se le počutili dovolj “zreli” za napad WI5, tako da je bila izbira linije pač očitna. Dostop do tega slapu poteka po, zanimivo, progi za tek na smučeh, ki je tu res spedenana (Hemsedal ima 120km prog za tek na smučeh, če govorimo o tem!) in dovolj trda, da se nam tudi brez krpelj k sreči ne udira. Tako nas pot pelje mimo vikendic, ki jih imajo tu Norvežani kot gob po...
Continue reading...

Hemsedal 2013: Plezanje nad mestom

Že dan poprej smo se zagledali v dva ledena trakova direktno nad samim mestecem Hemsedal, ki sta zgledala prav zdravo (beri: modro). Pogled v vodniček nam pove, da gre za slapova Haugsfossen (WI4, 70m) in Indre Haugsfossen(WI4+, 70m). Ker ju precej zgodaj obsije sonce, se odločimo, da ju napademo takoj zjutraj. Norvežani res ne komplicirajo, ko pride do slapov, in pred slapom nadebudnega plezalca pričaka WC “na štrbunk”, saj slapova prispevata vodno zajetje za mesto, tako da te tudi v vodničku lepo naprošajo, da potrebo opraviš izven samega ledu :). Z Igorjem skupaj napadeva Haugsfossen, vsak po svoji liniji, in...
Continue reading...

Hemsedal 2013: Nova odkritja v Hemsedalu

Ker je Matej še nekoliko bolehen, se odloči, da bo en dan še počival in se zdravil, da bo potem pripravljen na plezarijo do konca tedna, tako da se zjutraj z Igorjem in Karmen odpravimo iz mesteca Fagernes, kjer smo nastanjeni, v 60km oddaljeno dolino Hemsedal, kamor smo pravzaprav prišli plezat, saj dolina slovi po številnih zaledenelih slapovih, fotke pa so obljubljaje divje slapove v gorskem ambientu. Že ko se s planote spustimo proti stičišču dolin Hallingdal in Hemsedal, v daljavi zagledamo precej bolj skalno, gorsko pokrajino, ki se pne nad Hemsedalom, pod neznanim skalnim vršacom pa že na daleč...
Continue reading...

Hemsedal 2013: Skok v Mureklove

Mato se končno pozdravi, in že večer prej sam precej težim (po študiji vodnička), da bi se naslednji dan podali v impozanten, izredno lep slap po imenu Hydalfossen (WI4+, 180m), ki je baje narejen daleč v marec, saj leži na 1400m nadmorske višine, vendar ga zaznamujeta kaki 2 uri dostopa. Prehoditi je namreč potrebno 3km horizontale nad 1000m nadmorske višine, in ker smo brez krpelj, nas skrbi, da v primeru, da dostop ni zgažen, slapu pač ne bomo dosegli. Povsod na snegu se namreč udira tudi do pasu, če pot ni zgažena, kar sva z Igorjem mukotrpno odkrila dan prej....
Continue reading...