Plezanje v Miroir’d Argentine

Na vrhu Jagihorna sva z Maretom spoznala simpatičen škotski par, ki nama je priporočil steno Miroir d’Argentine v bližini ženevskega jezera. Tako sva po nekaj dneh zapustila Saas-Grund in se napotila proti zahodu. V sončnem dnevu naju pot vodi skozi Sion in Martigny, nakar z avtoceste proti Montreuxu zavijeva na lokalno cesto proti vasici Gryon. Strme , sončne travnate terase so dom številnim vinogradom, in do neke mere se počutiva, kot da bi se znašla nekje na goričkem. Ozka, komaj za najin avto dovolj široka cesta naju vodi skozi strme nasade vinske trte navzgor v strm breg, dokler se ne znajdeva v simpatični vasici Gryon; tudi tukaj...
Continue reading...

Plezanje v Jagihornu – Saas Grund

Slabi vremenski obeti za centralno Švico so naju z Maretom prisilili, da še enkrat preveriva opcije, in jugozahod Švice je obetal lepše vreme, tako da sva brez pomisleka spakirala robo ter se odpeljala novim krajem naproti. Jugozahod Švice je zanimiv košček sveta – medtem, ko imaš v dolinah že skoraj občutek, da si doma, saj so le-te kar dobro naseljene (Sion, Martigny), se Centralne Alpe nezadržno poganjajo proti nebu. Regija je dom številnim štiritisočakom, med njimi najvišjem vrhu Švice – Domu – pa seveda markantnemu Matterhornu, visoki Monte Rosi, elegantnemu Weisshornu, in še in še in še. Z Markotom se usmeriva v dolino Saas...
Continue reading...

Grimselpass – granitne sanje

Za najino prvo smer na prelazu Grimselpass sva z Maretom izbrala verjetno najlažjo smer v vodničku, Foxie (5c, A0). “Ker sva neuplezana v granitu”, sva si rekla. Smer poteka v relativno položnih ploščah po perfektnem granitu, in ker sva se že dan prej sprehodila do pod stene, sva takoj našla vstop. Kako uro kasneje sva se že zadovoljna smejala na vrhu smeri in uživala v čudovitih razgledih na okoliš. Pa vendar je vsaj meni v ustih ostal nekoliko grenak priokus – smer je resnično narejena za začetnike, saj imaš ob idealni poki za metulje navrtane svedrovce na 3-4 metre. Seveda precejšen del smeri poteka po platah, kjer...
Continue reading...

Jennyris v Košutnikovem Turnu

Z Evo sva se že nekaj časa menila za kako skupno turo v hribih. Glede na, letos klasično, nestanovitno vremensko napoved, sem predlagal smer Jennyris/Jennyno poč (V+, 300m) v Košutnikovem turnu. Smer sem imel ogledano že nekaj časa, in ker sem v tisti steni že precej plezal, sem dobro vedel približno koliko časa bova potrebovala za vzpon. Vseeno se odločiva za zgodnji štart, in nekaj čez 6. že začneva z vzponom proti steni od koče Koschutahaus. Navkljub več avtomobilom pri koči prisopihava pod steno sama, in cel dan ne vidiva okrog sebe nobenega drugega plezalca, le nekaj skupin ljudi se povzpne po ferati na...
Continue reading...

Direktna smer v Štajerski Rinki

“Šit, je zabasan. Ti, kva pa če bi obrnila pa šla na šiht?” “Ne ne, dej tapru poklič še dežurnega prognostika..” DRIN, DRIN, DRIN… Nihče se ne javi. “Ok, sekundo… ok, arso pravi da bo pretežno jasno z majhno verjetnostjo neviht.” “Ma dej, pol pa žrebejva ane.” Matevž skrije skalo v eno roko, in jaz prav neslavno izžrebam pobeg nazaj v dolino, v povprečno službeno sredo. “Ej, kva pa če vseen zarineva?” Nekako tako je zgledal najin jutranji pogovor, ko sva z Matevžem ob 6 zjutraj stala pod steno Štajerske Rinke. Oblaki so se že od štarta v temi pod Okrešljem podili čez nebo,...
Continue reading...

Hudičev steber v Prisanku

Poletje je le prispelo v popolnem razmahu, in celo vremenski bogovi se sem in tja usmilijo nas ubogih zemljanov, ter ponudijo za konec tedna vreme, ki dovoljuje obisk velikih sten v naših veličastnih gorah. Z Milošem sva hitro istega mnenja, da je potrebno tak lep vikend pošteno izkoristiti, in ko Milošu pošljem moj seznam predlaganih smeri, v kaki uri prileti nazaj sms s kratkim in jedrnatim besedilom: “Kar v steber bova šla :)”. Hudičev steber je mogočen stolp v severnem ostenju Prisojnika, ki sicer od daleč (z vršiške ceste) izgleda kot monoliten del gore – dejansko moraš prispeti pod njegovo vznožje (no, ali pa na njegov vrh), da...
Continue reading...

Vzhodni steber Široke peči

Z Janezom in Milošem smo se že vnaprej zmenili, da bomo v sredo vzeli dopust in šli splezat kaj lepega v hribe. Vremenska napoved je obljubljala lep, ne prevroč dan brez vročinskih neviht, in med tednom med številnimi predlogi z vseh 3 strani skupaj izberemo željeni cilj – Vzhodni steber/Ogrin-Župančič, IV, 600m – v princesi Martuljka, Široki peči. Ker se zavedamo, da bo dan dolg in naporen, zjutraj ne odlašamo, in po prevozu iz Kranja že ob 5h zjutraj pričnemo s hojo proti krnici za Akom. Pot po gozdu v prebujajočem se dnevu mine relativno hitro, in iz krnice se usmerimo direktno proti desni...
Continue reading...

Via Sylvia v Košutnikovem Turnu

S Kekcem se v petek pozno popoldan precej na hitro zmeniva za plezarijo. Ker je taka čudna vremenska napoved, Janez predlaga relativno kratko smer Via Sylvia (VI+, 200m) v Košutnikovem turnu. Jutranja kava ob 7h v Kranju še mine v spokojni jutranji milini brez oblačka, ko pa parkirava na planini Dolga Njiva, pa na nebu že začenjajo nastajati oblaki. V konkretni vročini zagrizeva v strmo pot, ki naju po uri in pol (in 3dl predvsem mojega znoja) pripelje na vrh Košutnikovega turna. Napraviva se za plezanje, in že dirkava navzdol po ferati pod steno. Čaka naju še zoprno melišče, nakar doseževa vstop v smer....
Continue reading...

Mala Lojtrca, via Bulfoni-D’Eredità

Lepo soboto smo z Matejo, Špelo in Milošem preživeli v hribih. Z Milošem sva prejšnji večer ponočevala, tako da je štart ob 6. zjutraj iz Kranja dobro pripomogel k temu, da sva se vsaj za silo naspala – jaz pravzaprav kar dobro, Miloš pa malo manj :). Vremenska napoved je na vzhodu Italije obetala solidno vreme, in z Milošem sva že med tednom dorekla smer, ki jo kanimo plezati – eno zadnjih “železnih klasik” v Belih vodah, ki jih še nisva šla – Bulfoni D’Eredita (IV+/III) v Mali Lojtrci. Špela in Mateja sta tokrat prvič na pravi hribovski plezalski turi, in pri avtu...
Continue reading...

Sonce in veter v Dabarcih

Mesec: maj. Leto: 2016. Plezanje: ničelno. V enem meni najljubših mesecev je plezanje zopet zletelo na stranski tir, saj smo se vročično pripravljali na izpite za naziv alpinist. A nič ne de, trud se je splačal, tako da sva si z Milošem za nagrado izposlovala vikend-pobeg na morje. Ker sva obadva slišala toliko dobrega o Dabarskih Kukovih, je bila izbira na dlani – Miloš rezervira apartma v Karlobagu, in v petek po službi z Miloševo raketo dobesedno vzletiva proti Velebitu. Prvi dan sva navdušena – vreme se zjasni, sam dostop z morja navzgor proti Dabarcem pa je tudi fantastičen, sploh če imaš avto, s katerim...
Continue reading...