Poletje se počasi bliža koncu in temu primerno je tudi vreme. Letos se sicer res nimam za pritoževati, saj (vsaj zaenkrat) tudi jesen ponuja lepe, stabilne dneve. Sicer pa se je septembru primerno spustila tudi temperatura, ki je povzročila, da sem se prejšnji teden rahlo prehladil. Zato za lep sobotni dan nisem imel v planu nič konkretno težkega oz. zahtevnega, pač pa sem bolj iskal kaj uživaškega. Miloš je bil takoj za akcijo, in je hitro predlagal navrtano smer Jugozahodni raz v Mangartu (IV-IV+, 400m). Pridružil se nama je še Matevž, ki je sicer imel višje-leteče cilje, pa se je vseeno odločil, da gre z nama. Ob udobni...
Continue reading...

Ultraklasika slovenskih sten, Direktna smer v severni steni Špika (V+, 900m), mi je burila domišljijo, odkar sem se spoznal z alpinizmom, na aktivnem seznamu zaželjenih smeri pa je bila pri vrhu kar zadnje tri sezone. Vedno, ko sem se peljal skozi Martuljek, sem smer seveda z debelimi očmi spoštljivo opazoval. Če pogled na steno iz Martuljka plezalcu ne nažene strahospoštovanja v kosti, pa je tu seveda še izredno svarilen opis v Miheličevih Slovenskih stenah. Tako sem se šele letošnje poletje počutil dovolj uplezanega, da bi bil kos tej zgodovinski smeri Debelakove in Tominška. Kot bi se telepatsko zmenili, sta v...
Continue reading...

Pretekli vikend sem imel cel kup plezalnih ciljev. No, če preskočim vse telefonske klice in usklajevanja, se je nazadnje končalo tako, da sta Miha in Janez planirala iti pogledat smer Golo Sonce (VII-/IV-V, 300m) v južni steni Skute, pa sta potrebovala še enega za “backup”, ker je Miha prejšnji večer štihnilo v križu. Ajajaj, tko mlad, pa tko zdelan :)). Tako sem hitro sprejel njuno povabilo na turo; če ne drugega, me je korenito prepričal (glede na moja običajna vstajanja za v hribe relativno pozen) odhod iz Škofje Loke ob 6. uri zjutraj. Po vožnji in kofetu se nekaj čez 7. uro le znajdemo V Koncu,...
Continue reading...

V Šitah sem enkrat že plezal, natančneje dve leti nazaj v družbi Janeza. V teh dveh letih sem marsikaj pozabil, vsekakor pa mi je v spominu ostala fantastična skala in neverjetna izpostavljenost. Zaradi slabe vremenske napovedi za prihodnji teden se odločim, da izkoristim dan dopusta, ko pa so za hribe take idealne razmere (kar mi zmanjša število preostalih dopustnih dni do konca leta na 2, aaaa). Z Mihom sva se nekako potiho usklajevala že tekom tedna. Obadva imava cel šopek skupnih ciljev, vendar jaz precej direktno predlagam smer Belač-Zupan (V, 500m) v Šitah. Letos sem dodobra uplezan, in želel bi si preplezati kaj bolj “napetega” in pokončnega. Miha...
Continue reading...

Centralni steber v Triglavski severni steni me je mikal že odkar sem se prvič spoznal z našo ljubljeno Steno. Sprva sem ga s tistim pravim strahospoštovanjem gledal na dostopu pod Slovensko smer, leto kasneje pa sem se skozi celotno Bavarsko in Dolgo Nemško smer spogledoval z njim iz oči v oči. Takrat se mi je zdel že bolj dosegljiv, pa sta vseeno morali preteči še dve leti (no, prste vmes je definitivno imelo lanskoletno deževno poletje), da sva se z Janezom le navezala pod tem prvakom med stebri naših sten. Plezanje v Triglavski severni steni je vedno posebno doživetje, saj (morda z izjemo...
Continue reading...

Vsakdo, ki je bral Miheličeve Slovenske Stene, mora priznati, da ga je opis Centralnega stebra v Lepem Špičju (2398m) vsaj malo podražil. Tekom plezanja smeri iz te biblije slovenskega alpinizma sem se naučil precej stvari, med njimi tudi dejstva, da je potrebno vse v knjigi opisane smeri jemati s ščepcem rezerve, saj je bil Tine en res velik romantik, ki o slovenski skali res ni znal napisati negativne besede. Navkljub temu dejstvu me je Centralni steber še vedno mikal, vendar sem tekom let nanj skoraj pozabil nanj. A ne povsem! Za prvo letošnjo res “kondicijsko” turo se mi je nekako prikradel iz spomina, in...
Continue reading...