Slovenska smer v Triglavski Steni

Vzpon po slovenski smeri mi predstavlja že kar nekakšno tradicijo, in vsako leto se mi zdi fino, da naredim začetek sezone eno “kondicijsko” turo čez njo da me malo zagrabi “berg ruft”. Tokrat je bila sicer stvar precej neplanirana, saj sta me nekaj dni prej vanjo povabila Matevž in Blaž. Ker so dnevi dolgi, smo se zjutraj dobili ob relativno pozni 6. uri v Kranju in usmerili avto na Mojstrano. Ko sem ves zasopel po 20 minutah hoje od avta že potil krvavi znoj, mi je bilo jasno, s kakšnima hardičoma sem se podal v breg in da bo dan kar pester :). Po eni uri hoje smo...
Continue reading...

Nedeljsko poplezavanje v Nad Šitom Glava

Zaradi bolj kilave vremenske napovedi sva se z Milošem odločila za obisk Nad Šitom Glava nad Vršičem. Bolj slabo vreme je poskrbelo, da tudi v tej sicer izredno oblegani stenci ni bilo pretirane gužve. Začela sva v Pokljuški smeri (V+/IV, 120m), kjer sva se ravno ogrela, nadaljevala pa še v Stebru ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150m). Skala je enkratna, in res je škoda, da so smeri tako kratke, saj ravno začneš uživati, ko dosežeš vrh… Za tretjo smer ni bilo več ne vremena ne volje, tako da sva jo raje popihala v Kranjsko goro na kofe, kjer je prav kmalu začelo deževati. Vsaj...
Continue reading...

Paklenica 2015 edition

Letos sem zopet zamudil ferajnovsko Paklenico, ker sem se vročično pripravljal za državne izpite za alpinista. Načeloma se ne bi pritoževal, pa se je to zgodilo že tretje leto zapored (prejšnji dve leti so vmes posegle službene poti). Da bi bile stvari še slabše, se na izpite nisem dovolj primerno pripravil, in na koncu sem imel vsega polhn kufr. Hiter sms “Pakla za vikend??” Evi in Alešu je padel na zares plodna tla in v petek po službi smo jo oddirkali proti Velebitu. Na morju je klima res že prijetna, in po najemu apartmaja v Vesni nas pot, kakopak, zanese k Dinkotu. Šefe...
Continue reading...

Campanile di Val Montanaia

Zadnji vikend smo z Milošem in Janezom otvorili skalno sezono. In kakšna odlična otvoritev je to bila! Campanile di Val Montanaia je relativno neznan hribček, ki se nahaja nekje na geografski meji med Karnijskimi Alpami in Dolomiti. Nekaj čez 2000m visok stolpič s takimi podatki ne vzbuja nobene posebne pozornosti, ampak ko človek prvič uzre sliko le-tega, si mnenje hitro spremeni! Zvonik (to namreč v italijanščini pomeni beseda Campanile) so oklicali za najlepši zvonik na svetu, najbolj nelogično goro na svetu, skalna pošast in še in še. Stolpič se samotno dviga nad visokogorskim zatrepom doline Val Montanaia in je res v obliki zvonika –...
Continue reading...

Severni raz v Mali Mojstrovki

Na lep sobotni dan sem v hribe prvič peljal Evo in Aleša. Navkljub ne ravno hribovski uri (ob 7. smo štartali iz Kranja), smo se pod smerjo znašli kot prva naveza. Ker sem smer plezal že 2x, mi orientacija pač ni delala težav – celotno smer smo tako suvereno splezali v 3 urah. Aleš in Eva sta se odrezala odlično, tako da naslednjič zlahka napademo kaj bolj konkretnega :). Sledil je še vzpon na vrh Male Mojstrovke, zoprn sestop nazaj na Vršič ter obvezna južna in kofe v dolini. Mislim, da smo super izkoristili okno lepega vremena, preden so nas zopet zagrnili deževni oblaki...
Continue reading...

Aiguille du Refuge in Aiguille d’Argentiere

Najin hribovski dopust se je počasi bližal koncu. Z Janezom sva se enoumno odločila, da napovedana dneva z lepim vremenom izkoristiva za, kaj pa drugega, zopet hribe… V četrtek naju budilka vrže pokonci že okrog 6. ure zjutraj in ob 7:30 v rokah že drživa vozovnici za gondolo na Grand Montets. Z zgornje postaje žičnice se takoj naveževa v ledeniško navezo, in sledi spust s sedla navzdol po ledeniku Rognons, kjer se narezanim serakom umakneva v skalno gmoto na najini levi strani. Sledi nekaj poplezavanja ob možicih, da doseževa dno ledenika Argentiere. Tukaj se zopet naveževa, in čaka naju še cca. ura in pol hoje do...
Continue reading...

Papa Paye Route v Gendarme d’Orny

Pričakalo naju je še eno čudovito jutro. Večerne meglice in oblaki, ki so še ob sončnem zahodu drveli čez sedlo Col du Trient, so izginili. Tudi za tretji dan sva imela planirano skalno poplezavanje v južnih stenah, zato sva že zvečer v koči Cabane du Trient naročila najkasnejši možni zajtrk – ob 7:30. Kar nekaj koče se je že ponoči spraznilo, sama pa vendarle nisva bila. Za zajtrk so naju razvajali z marmelado, kofetom in celo jabolčno pito, ki je bila prejšnji dan zajetnih 6 frankov, za zajtrk pa so jo talali zastonj. Ko se napokava in zrihtava, sonce že obliva plato Trient...
Continue reading...

Smer La Moquette v Aiguille d’Orny

V koči Orny sva se z Janezom zbudila v veličastno jutro. Medtem, ko je večina prebivalcev koče še poležavala pod toplimi odejami (večino sten v okolici sonce dobi v poznem jutru, tako da potrebe za nočno vstajanje pač ni), sem se sam napravil in skočil pogledat ven, kakšno je vreme. Za razliko od prejšnjega dne (in večera!), ko smo bili obkroženi z oblaki, se je čez noč vreme povsem umilo. Po letošnjem turobnem poletju, ki nam v Sloveniji z dežjem res ni prizanašal, se počutim kot prerojenega, ko naokrog zrem v bližnje in daljne hribe. Prvi ožari mogočni Grand Combin, in le nekaj minut zatem...
Continue reading...

Voie du Bon Accueil v Aiguille de la Cabane

Za letošnji poletni dopust sem kar nekaj časa iskal soplezalca, nazadnje pa le našel zagretega kandidata Janeza. Celoten malo daljši “teden” sva zastavila zelo svobodno: rezervirala sva termin konec avgusta, in se dva dni pred odhodom odločila, kam iti na podlagi vremenskih razmer. Vremenska napoved je obetala nekaj lepih dni na zahodu Centralnih Alp – zato sva se odločila za skupino Mont-Blanca, spakirala in šla :). Po dolgotrajni in dolgočasni vožnji čez Italijo sva le dosegla mnogo lepšo dolino Aoste, ter se čez prelaz Grand Bernard spustila v Švico. Najina prvotna destinacija je bila namreč malo znana skupina gora okrog ledenikov Orny...
Continue reading...

Poplezavanje v Velikem vrhu

Z Matevžem sva se že v sredo zmenila, da bi bilo v soboto dopoldne pametno skočiti nekam in kaj splezati. Sam sem imel Veliki vrh nad Jezerskim ogledan še dve leti, pa sem ga nekako vedno prestavil v prid kakšne bolj “hribovske” ture, mačka, moralnega mačka, kolesa, dela ali pač zgolj iz čiste lenobe. Ker je tudi Matevž imel hribček na seznamu želja (in ker se meni ni nič slišalo v Matevžev predlog, NŠG), sva se odločila da temu storiva konec! Ko “uhvativa” gozdno cesto, ki naj bi naju pripeljaja do pod stene, odkrijeva, da je makadam na sveže zravnan, in...
Continue reading...