V nedeljo sem si po preživeli kolegovi petdesetlednici navkljub manjku spanca zopet zaželel v hribe, saj je napoved za sledeč teden zopet obetala “safr” obdobje dežja in mraza. Po drugi strani pa sem imel si želel privoščiti izlet “bolj na izi”, da bi imel popoldne še nekaj časa za druge stvari (ter da sem se zjutraj lahko vsaj približno naspal). Idealna izbira bi bil Vršič, vendar se le-temu za vikende rajši izogibam zaradi, kot je pač obče znano, množičnega navala ljudi tja gor za konec tedna. Alternative? Ja nič, malo sem šel guglat ter po naključju našel Belačev steber (IV+, 160m) v Kalški gori. Glede...
Continue reading...
Pregovor iz vsem znane nadaljevanke (hint: Igra prestolov) pravi, da boš celo leto počel to, kar delaš na rojstni dan. Odkar se je moj soplezalec št. 1, Kičkarjev Janez, vrnil iz dopusta, sva se nekako usklajevala za skupno plezarijo. Ko končno dorečeva prost termin, nama nazadnje preostane le še izbiranje cilja. Sam hitro naštejem nekaj smeri, ki se mi vrtijo po glavi, med drugimi tudi smeri v Beli Vodi ter Jubilejno smer v Dolgem hrbtu, ki sem si je želel preplezati že od lanskega leta. Pa se skupno odločiva, da švigneva v Bele vode, ker sva obadva še relativno neuplezana… No, nekje sredi tedna mi...
Continue reading...
Vse se je začelo z mejlom, da bo za vikend v Dolomitih lepo vreme. Po številnih zgrešenih klicih, neusklajenih soplezalcih in zadnje čase prisotni gužvi na šihtu mi v četrtek zvečer le uspe izboriti dopust za naslednje jutro. Nazadnje z Milošem ostaneva sama, tako da se odločiva na pot kreniti z njegovim zakonskim kombijem za dve osebi :). Ob ne prezgodnji uri v rumeni streli iz Kranja zdrviva hribom naproti. Že prvi dan se je izkazal za celo dogodivščino. Prvič jo dobiva po prstih, ko zaradi pomanjkanja zemljevida v avtu “podaljšava” najino pot proti Dolomitom. Čeprav nabaviva avstrijsko vinjeto, zavijeva v Ziljsko dolino. Pa nama...
Continue reading...
Včasih se zgodi, da se ti poklopi vse – vreme se zrihta v nulo, soplezalec je enako zagnan kot ti in ko mu predstaviš svoj plan, odkrijeta, da je on imel v mislih isto steno kot ti! V Zapotoški vrh sva namreč z Milošem “špegala” že lani, ko sva plezala v Srebrnjaku. Fantastično vreme in nedelja sta naju odvrnila od bolj obljudenih sten, saj sva si želela malo samote (če ne drugega v steni). Ko okrog 7 parkirava v Zadnji Trenti ni tam nobenega avtomobila. Dan se je že naredil, in kot dva telička zreva naokrog v čudovite razglede -sramežljivi Jalovec še...
Continue reading...
Tako kot za številne druge znane klasike Slovenskih gora sem za Zeleniške špice prvič slišal na začetnem alpinističnem tečaju. Ko so govorili o čudovitem, izpostavljenem grebenskem prečenju nad Repovim kotom sem “stare mačke” lahko seveda samo z odprtimi usti poslušal in razmišljal, kdaj bom sam dovolj zrel za tak podvig. Zeleniške špice so zanimiv greben – po samih lastnostih ture spadajo bolj pod “šodrovske” podvige, ki so vrhunskim alpinistom, “frikotom” in drugim skupinam plezalske srenje kar malo neljubi in priskuteni. Po drugi strani pa je greben navkljub temu precej dobro obiskan, čemur botruje res odlična kvaliteta skale. “Nebeška lestev”, kot del ture opisuje...
Continue reading...
Kislo aprilsko vreme (ki se je kasneje sicer uneslo) je bilo razlog, da sva se z Janezom prav hitro začela dogovarjati o tradicionalni spomladanski Paklenici. Pridruži se nama še Jernej, in zaradi vremenske napovedi v nedeljo ob štirih zjutraj že dirjamo proti Metliki. Ko okrog petih zjutraj poberemo še mladeniča, ki je zaspal za volanom in razbil avto, ter ga odložimo v Metliki, se že začne delati dan. Med vožnjo po Velebitu moram priznati, da smo bili vsi kar negativno razpoloženi, saj je zunanja temperatura kazala -1 stopinjo, vsenaokrog pa je bilo megleno in oblačno. Pa vendar – ko izstopimo...
Continue reading...
Konec poletja oz. začetki jeseni predstavljajo čas, ko se poplezavanje umakne iz strmih, pokončnih severnih sten v bolj prijetne, tople južne stene, hkrati pa se začne čas za daljše, visokogorske ture, katerih glavni namen morda ni toliko tehnična zahtevnost smeri kot pa osvojitev težko dostopnega vrha ali pa zgolj preprosto uživanje v brezpotnih, samotnih kotičkih Slovenije. Takega mnenja sva tudi midva z Janezom, tako da sva včeraj opravila kar pestro visokogorsko, in predvsem, kot se za Martuljške gore spodobi, samotno turo. Glavno vodilo najinega dne je bilo osvojitev Široke peči (2497m), markantne, divje in izredno prvinske gore nad Martuljkom, ki...
Continue reading...
Že v začetku poletja sva se z Janezom zmenila, da bova zgoraj omenjeno klasiko (V-, 500m) proti koncu poletja šla splezat. Na, pa je bil september tukaj, z njim pa zadnji lepi dnevi pred poslabšanjem vremena. Kam iti? Ja, v dogovorjeno planiško klasiko, seveda :). Po plezanju Slovenske smeri dan poprej mi zaradi zgodnjega štarta (ob 3 greva iz Škofje Loke) manjka spanca, pa vendar ob prihodu v Planico začneva s takim tempom, da sva po 2 urah že na vstopu pod smerju, kar je celo manj kot pravi Mihelič. Kot bi imela stvar povsem naštudirano, se svetloba in z...
Continue reading...
Miloš me je že kar nekaj časa nazaj prosil, če bi mu lahko pomagal pri zanimivi nalogi – svoji mami je za rojstni dan “podaril” turo čez Slovensko smer v Triglavski severni steni. Ker je sama strastna planinka, ji je to neizpolnjena želja že mnogo let. Sam sem takoj za, z veseljem peljem kogarkoli čez Slovensko, če ima tako gorečo željo, kot jo ima ona. Pa vendar se tekom poletja nekako ne moremo uskladiti, in kar naenkrat je tukaj september. Za petek je vremenska napoved kar dobra (čeprav naj bi bila možnost oblakov), tako da se hitro odločimo in določimo...
Continue reading...
Z Janezom, Petro in Milošem smo se, kot že tolikokrat, zmenili za še en skupen plezalni cilj. Tokrat nas je pot zopet vodila v Zahodne Julijske Alpe, natančneje v severno steno Montaža. Slovita Kugyjeva smer iz leta 1902 (III/IV-, stari klini in zajle) je v vseh vodničkih (predvsem seveda gledam tebe, Mihelič) opevana s takim zanosom, da se vsakemu ljubitelju gora pocedijo sline. Malo zgodovine – naš znani mojster Kugy je s kolegoma Komacem in Ojcingerjem omenjeno smer preplezal leta 1902 ter z dejanjem rešil problem severne stene Montaža, hkrati pa naj bi to v tistem času bila daleč najtežja...
Continue reading...

