Poldašnja špica

Za 2. januarja je bila napoved lepa, predvsem za zahod Slovenije in sosednjo Italijo, zato smo se s Petro in Janezom odločili, da ga izkoristimo za izlet v hribe. Plazovna nevarnost 3. stopnje in pretekle izkušnje so bile dežurni krivci, da smo si za cilj izbrali Jof di Miezegnot/Poldašnja špica, 2087m, nad dolino Zajzere. Ob 6. štartamo iz Škofje Loke in prav kmalu dihamo svež jutranji zrak v dolini Zajzere. Severna stena Montaža je že poleti osupljiva, v zimski preobleki pa nate naredi še večji vtis! Ne pomaga, da se nam z druge strani doline v obraz svetlikajo modri trakovi številnih slapov v...
Continue reading...

(po)novoletni Lubnik

Letošnje novo leto sem preživel v selški dolini, in ker sem domov prišel šele ob 6:33 zjutraj na prvi dan novega leta, se mi prav pretirano ni mudilo v hribe. No, pa sem se motil, saj sta me kolega, s katerima sem preživel novo leto, že kaj kmalu pozvala na ponoven izlet v hribe. Za spremembo od prejšnjega večera se odločimo za lagoden “sprehod” na Lubnik. Ker je bil lep dan, sem s seboj vzel fotkič in posnel nekaj okoliških zanimivosti. Na vrhu je štrudl in čaj tako ali tako padel na plodna tla, snega pa je bilo po poti dovolj,...
Continue reading...

Jutranja Mala Mojstrovka

Ker ponavadi zadnje čase na blogu samo še jamram, kako obupno vreme imamo že dolgo časa, sem se tokrat odločil, da tega vsaj v tem zapisu ne bom počel. Je bil izlet enostavno preveč fantastičen, da bi se sekiral s preteklostjo. Lepa napoved naju je z Janezom zmamila, in praktično istočasno sva vsak zase prišla na idejo, da bi v sredo zgodaj zjutraj osvojila kak kucelj. Sam sem nekako predlagal Malo Mojstrovko, ker bi kasneje moral še v službo, razgledi pa bi bili lepi. Od idiličnega gorskega sončnega vzhoda sem se ob pol 3 zjutraj počutil povsem odtujen. Vsako leto pozabim, kako je...
Continue reading...

Črna prst

Letošnje leto res ni radodarno z lepim vremenom. Cel november sem čakal na lepe dneve, in šele proti koncu meseca so se dežni oblaki odpeljali iz naših krajev ter dovolili, da je nad Gorenjsko posvetilo malo sonca. Ker mi letos dopusta žal že kronično zmanjkuje, je bila datumska izbira torej očitna – vikend! V soboto me je pogled skozi okno v dolini, tako kot druge dneve v tednu, pričakal z nič kaj obetavno meglo. Ker sem penzionersko vstal šele pozno zjutraj, mi je bilo pač jasno, da kakšnih velikopoteznih hribov ne bo uspelo obhoditi – pa sem se odločil za “bližnji” hrib,...
Continue reading...

Dolina Triglavskih jezer v jesensko-zimski preobleki

Na prelepo jesensko nedeljo smo se z Matejem in Anjo odpravili skupaj v hribe. Klasičen “itinerary” čez Komarčo na sedmera jezera se je izkazal za fantastično izbiro, rana ura odhoda pa prav tako, saj smo sončni vzhod ujeli ravno pred kočo na Triglavskih jezerih. Naj povem le to, da so bili razgledi cel dan sapo jemajoči, sprehod skozi mrzlo dolino triglavskih jezer pa izredno blagodejen za dušo in telo :). Prihaja zima! Galerija slik...
Continue reading...

Watzmann

Watzmann je 2713m visoka gora, ki se dviga nad okrajem Berchtesgaden v Nemčiji. Je najvišja gora, ki leži v celoti na nemškem ozemlju, sicer pa 3. najvišja, če štejemo mejne gore med Avstrijo in Nemčijo. Slovenci smo z zgodovino Watzmanna dobro povezani, saj je najvišji, srednji vrh (Mittelspitze) prvi osvojil prav naše gore list, znameniti gornik Valentin Stanič. Po drugi strani pa je Watzmann znana gora predvsem zaradi megalomanske vzhodne stene nad jezerom Konigsee, saj stena pada praktično 2000 višinskih metrov od vrha pa direktno proti obali med turisti zelo popularnega jezera. Tudi Janez, Petra in Mateja so bili podobnega mnenja, da je...
Continue reading...

Triglav v jesenski preobleki

S skupino po večini ne-hribovskih kolegov smo že dve leti imeli v planu vzpon na Triglav. Organizacijske, logistične težave, slabo vreme in predvsem generalna nezainteresiranost večine ljudi v skupini so botrovali dejstvu, da se nam je Triglav tudi letošnje leto skoraj izmuznil. Skoraj! S kolegom Janom sva imela počasi vsega dovolj, ter določila datum in pozvala potencialne kandidate, naj se pridružijo. Nazadnje se nas zbere pičla skupina štirih korenjakov (žal nobene punce, pheh), in na lepo napovedano nedeljsko turo se odpravimo izredno zarana – kar ob 2 ponoči iz Škofje Loke. Eden izmed mojih pogojev je bil namreč, da turo izvedemo v...
Continue reading...

Po Studlgratu na Grossglocnker

Drinn, drinn, drinn. “Halo?” “Živjo Luka, Janez tle. Ti, a bi šu konc tedna po Studlgratu na Grossglockner, vreme kaže da bo?” Janez vedno ve, katere besede mora izreči, da pokurim še kak dan dopusta. Ko se gre za hribe, mi je potrebno le omeniti kakšno ime hriba, smeri ali področja, pa sem hitro prodan :). Tudi tokrat ni bilo nič drugače – pridruži se nama še Miloš, in hitro skujemo akcijski plan: v četrtek po službi do Studlhutte ter v petek naskok na vrh Grossglocknerja (3798m) po grebenu Studlgrat (III-IV, AD) in povratek domov. Med tednom sam preventivno rezerviram prostor v...
Continue reading...

Neuspeli vzpon na Zuc dal Bor

Še en vikend s slabo vremensko napoved nas je “prislilil”, da smo šli iskati boljše razmere v tujino. No, tudi za sosednjo Italijo ni bila vremenska napoved ravno bleščeča, je bila pa boljša od domače (beri: nej ne bi bilo dežja). Z Janezom hitro izbereva ogledan cilj v Karnijcih, markantni Zuc dal Bor, 2195m visok hrib, ki pa je navkljub relativno pohlevni višini težko dostopen zaradi prepadnih sten, ki ga obkrožajo. Najlažji pristop namreč zahteva skalno plezanje III. stopnje. Izhodišče za Zuc dal Bor je idilična vasica Pradis. Neverjetno, kako blizu so Karnijske alpe, in kako malo jih Slovenci poznamo (no, govorim...
Continue reading...

Kočna in Grintovec v oblakih

V nedeljo je lepo vreme poskrbelo, da z Milošem nisva stala križem rok, pač pa se podala v visokogorje. Da se takoj razjasnim: letos sem pač tako spustil standarde, da lepo vreme pomeni “oblačno, možnost popoldanskih nalivov”. Ja sej če pomislim res ni nič deževalo! Z Milošem se ob ne prav rani, 7. uri zjutraj dobiva v Kranju, ter takoj uskladiva načrte – obadva sva enakih misli, da pojdeva na krožno turo iz Jezerskega čez Kočno in Grintovec. Markirana pot, kar nekaj višincev, slabo vreme… sliši se prav privlačno (:. Okrog 8. ure zjutraj štartava iz parkirišča v Ravenski kočni, ter po 3 urah prisopihava...
Continue reading...