Narodni park Abel Tasman

Zbudiva se v napol oblačno jutro. Po obilnem zajtrku se nama nič ne mudi, in na vstopu v narodni park Abel Tasman se znajdeva šele okrog 11. ure dopldan. Najin plan, rentanje sea kayakov, se hitro izneveri – teta nama pove, da sva žal prepozna – zato izberava drugo najboljšo opcijo: vodni taksi v osrčje parka in transport nazaj. Narodni park Abel Tasman se namreč nahaja ob obali in sestoji iz številnih zalivov, peščenih plaž in mehko granitnega skalovja. Hkrati je dobro zavarovan pred valovi, tako da ga ogromno ljudi prevesla s kajaki. V vožnji z gliserjem do zaliva Bark...
Continue reading...

Marlborough Sounds, Nelson

Trajekt me je iz puščobne obale Wellingtona ponesel na južni otok v 5 urah. Kakšno nasprotje se mi je pokazalo, ko smo prelisičili vetrovno Cookovo ožino in se približali obalam južnega otoka! Zadnji 2 uri plovbe namreč vsi na krovu strmimo v neskončne zalivčke regije po imenu Marlborough Sounds. Počutim se, kot da bi se znašel na Kornatih, le da tu polovica terena krasi čudovit temnozelen gozd. Ob prehitevanju številnih jadrnic končno dosežemo skrajno točko tega globokega zaliva, obalno središče Picton. Takoj po izkrcanju nadaljujem vožnjo proti Nelsonu, saj sva s Kozjekom, še enim Slovencem, ki trenutno dela in počitnikuje...
Continue reading...

Wellington

Dan pred trajektom na južni otok sem si rezerviral za ogled mesta Wellington. Navkljub skromni populaciji (cca. 400.000) v primerjavi z Aucklandom je zaradi centralne lege Wellington že nekaj časa prestolnica Nove Zelandije. Osrednji del mesta je stlačen v strmi del obale ob gromozanskem zalivu, ki daje zaščito pred valovi z vseh smeri neba, in jasno je, da je tukaj zraslo mesto. Predmestja so se seveda nato skozi leta raztepla tudi po vseh okoliških gričih. Prva napaka, ki sem jo storil, je ta, da sem se v mesto odpravil v času jutranje prometne konice med 8. in 9. uro. Wellington...
Continue reading...

Mt Holdsworth

Po trekingu okrog gore Taranaki se je prilegel umirjen večer s tušem. Zavil sem na bližnjo cesto, ki se imenuje “Surf Highway”, ki pelje ob obali narodnega parka Egmont in vsebuje cel nabor peščenih plaž s konstantnim vetrom. Prenočil sem v enem izmed številnih kempov na obali, ter občudoval dolgo temnopeščeno plažo, ki je bila povsem neobiskana. Glede na res konstanten veter po celotni Novi Zelandiji bi rekel, da je še vedno prostora za številne tuje surfarje ogromno (ali pa sem zgolj zamudil glavno sezono). Kakorkoli, ker so se moji dnevi na severnem otoku iztekali, sem se napotil še na...
Continue reading...

Mt Taranaki

Ker sem si potovanje splaniran tako (trajekt s severnega na južni otok je drag in ga moraš rezervirati vnaprej), da bom na severnem otoku le malo časa, sem se odločil, da na severnem otoku izvedem le en daljši treking. Zaradi hvale, da na njem ni gužve, sem se odločil za krog okrog gore Egmont oz. Mt. Taranaki. Taranaki je 2509m visok vulkan, ki na zahodnem delu severnega otoka dobesedno štrli iz oceana. Celotno območje vulkana je bilo razglašeno za nacionalni park, sicer pa je vulkan nazadnje bruhal 300 let nazaj in je še vedno potencialno aktiven. Lahko bi se odločil...
Continue reading...

Matamata

Če bi moral z eno besedo opisati zahodno polovico S otoka Nove Zelandije, bi to bila: Rohan (se opravičujem tistim, ki niste gledali Gospodarja prstanov – najbolje, če kar preskočite objavo =)). Širne planjave, grički in griči, ter skromne rečice, vse to pa odeto v rumeno travo in pasove temnozelenega gozda. Zdi se, kot da se brezčasno voziš po tej pokrajini in da ji ni konca ne kraja. Žal (za pohodnike) je večino teh travnatih vesin v lasti kmetov, ki tu gojijo ovce, krave, ali pa se gredo celo poljedelstvo. Nič čudnega torej, da sem se, ko sem zavil v...
Continue reading...

Auckland

V Aucklandu sem se zbudil v sončno jutro. Prva stvar, ki sem jo odkril ob izstopu iz hostla je, da piha. Tri dni, kar sem bil v Aucklandu, je konstantno vlekel kar močan veter. Načeloma je to dobro, da ti na žgočem soncu ni vroče, po drugi strani pa me je iz istega razloga že prvi dan dodobra opeklo. V naslednjih dneh sem imel toliko pameti, da sem se intenzivno pacal s sončno kremo. Kakorkoli – druga stvar, ki sem jo opazil na poti od hostla proti središču mesta je, da je Auckland zelo hribovit: vse ulice gredo gor in...
Continue reading...

Potovanje na jug

“No, pa se je začelo”, sem si zamomljal, ko me je na mrzlo februarsko jutro okrog 6. ure zjutraj oče odložil na letališču Brnik. Prazna cesta ob zasneženih poljih ni bila ravno v pomoč, saj je obetala odlično turno smuko vse tja do dolin in porajala vprašanje, zakaj sredi tako spokojne zimske idile tiščati na Novo Zelandijo? Odgovor bom poskusil opisati v sledečih stavkih. Da takoj rečem bobu bob, sem prvi resen stik z Novo Zelandijo, kot mnogi drugi, dobil kot osnovnošolski mulc ob n-kratnem gledanju Gospodarja prstanov. Seveda me je, tako kot svetovno občinstvo, navdušila predvsem pokrajina – ampak...
Continue reading...

Zimski Jalovec

Zimski Jalovec je bil na visokem mestu med mojimi željami že kar nekaj časa. V belino odet se pozimi prelevi iz že tako šarmantnega lepotca v res pravi ledeni kristal. V ponedeljek sva obadva z Janezom imela podobne želje – za torek je bila napoved lepa, in obema se je smukalo po glavi, da morajo biti v visokih osojnih legah Julijcev dobre razmere. Med Triglavom in Jalovcem izbereva slednjega, nato pa kmalu spat, saj štartava že nekaj do 3. ure zjutraj iz Škofje Loke. Ob 4. zjutraj začneva turo pri gradbišču v Planici. Ne znam razložiti zakaj, ampak hoja do doma v Tamarju se mi...
Continue reading...

Tuširanje v Strannerbachu

Sredi tedna je bila napoved za soboto za Slovenijo bolj klavrna, hkrati pa se je začelo omenjati Maltatal – baje naj bi nekateri slapovi bili že narejeni. Tako omenim Matevžu, če bi šel za vikend na dvodnevni izlet v enega izmed centrov avstrijskega lednega plezanja. Ne prezgodnjo uro se v soboto že peljeva proti avstrijskemu Gmundu in se hkrati baševa z zapoznelim zajtrkom in Petrol kavo. Ko doseževa dolino Maltatal, sva kar malo presenečena, saj je snega res malo (ob avtocesti praktično nič), in tudi ko se peljeva globlje v dolino Malta, je edini znak, da je prisotna zima, dodobra poledenela...
Continue reading...