Grebensko prečenje Storžič – Preddvor

Obdobje kislega in ne pretirano plezanju naklonjenega vremena se žal nadaljuje, zato smo s kolegi morali zopet preklicati plezalne načrte. Miloš je, hvala bogu, predlagal simpatično alternativo – iz Doma pod Storžičem bi se skozi Žrelo povzpeli na Storžič, nato pa turo nadaljevali čez Bašeljski preval, Bašeljski vrh, Mali Grintavec, Srednji vrh, Cjanovco, se spustili na Javorov vrh, obiskali še Potoško goro, ter nazadnje preko Sv. Jakoba turo zaključili v Preddvoru. Moram reči, da ture sam nisem še nikoli načrtoval, vendar mi ni bilo 2x za reči – omenjeni greben namreč gledam iz Škofje Loke lahko vsak dan. Hiter pogled na ARSO, ki pravi, da bo okrog...
Continue reading...

Dovška baba in Hruški vrh

Kot se je že ničkolikokrat zgodilo, je bilo za vikend napovedano relativno stabilno vreme. Ker v petek za spremembo delam od doma, se z Anjo dopoldne dobiva na kofetu pri Pevcu, kjer jo začnem primerno “masirati” za Direttissimo v Belih Vodah. Ni šment, da v roku parih ur prepriča še dedca, da spremenita plane iz Krme ter se odločita, da bi v soboto napadla znamenito lepotico nad zatrepom Bele vode. Sam urgentno kontaktiram Miloša, ki je tudi za akcijo – cilj: smer Bulfoni D’Eredita. Ker mora Miloš biti že ob 4 popoldne v Ljubljani, ker so napovedane popoldanske nevihte ter ker imam tudi sam...
Continue reading...

Vikend paket v Dolomitih

Vse se je začelo z mejlom, da bo za vikend v Dolomitih lepo vreme. Po številnih zgrešenih klicih, neusklajenih soplezalcih in zadnje čase prisotni gužvi na šihtu mi v četrtek zvečer le uspe izboriti dopust za naslednje jutro. Nazadnje z Milošem ostaneva sama, tako da se odločiva na pot kreniti z njegovim zakonskim kombijem za dve osebi :). Ob ne prezgodnji uri v rumeni streli iz Kranja zdrviva hribom naproti. Že prvi dan se je izkazal za celo dogodivščino. Prvič jo dobiva po prstih, ko zaradi pomanjkanja zemljevida v avtu “podaljšava” najino pot proti Dolomitom. Čeprav nabaviva avstrijsko vinjeto, zavijeva v Ziljsko dolino. Pa nama...
Continue reading...

Smer Likar Markič v Zapotoškem vrhu

Včasih se zgodi, da se ti poklopi vse – vreme se zrihta v nulo, soplezalec je enako zagnan kot ti in ko mu predstaviš svoj plan, odkrijeta, da je on imel v mislih isto steno kot ti! V Zapotoški vrh sva namreč z Milošem “špegala” že lani, ko sva plezala v Srebrnjaku. Fantastično vreme in nedelja sta naju odvrnila od bolj obljudenih sten, saj sva si želela malo samote (če ne drugega v steni). Ko okrog 7 parkirava v Zadnji Trenti ni tam nobenega avtomobila. Dan se je že naredil, in kot dva telička zreva naokrog v čudovite razglede -sramežljivi Jalovec še...
Continue reading...

Grebensko prečenje Zeleniških špic

Tako kot za številne druge znane klasike Slovenskih gora sem za Zeleniške špice prvič slišal na začetnem alpinističnem tečaju. Ko so govorili o čudovitem, izpostavljenem grebenskem prečenju nad Repovim kotom sem “stare mačke” lahko seveda samo z odprtimi usti poslušal in razmišljal, kdaj bom sam dovolj zrel za tak podvig. Zeleniške špice so zanimiv greben – po samih lastnostih ture spadajo bolj pod “šodrovske” podvige, ki so vrhunskim alpinistom, “frikotom” in drugim skupinam plezalske srenje kar malo neljubi in priskuteni. Po drugi strani pa je greben navkljub temu precej dobro obiskan, čemur botruje res odlična kvaliteta skale. “Nebeška lestev”, kot del ture opisuje...
Continue reading...

Bolderiranje v Trenti

Za vikend je imel Jure zaključno “rundo” letošnje šole nadaljevanega tečaja športnega plezanja. Za destinacijo je bila določena Trenta. Navkljub ne najboljši vremenski napovedi sva tako z Maretom optimistično zasnovala mojstrski plan: v soboto zategovat bolderje, v nedeljo pa furat bajk v Kranjsko Goro. Ja živjo adijo! V soboto se ob res penzionerski uri prikaževa v kempu Triglav, kjer naju že čaka del skupine. Po nekaj “teženja” in prvem peru se počasi odpravimo proti bolderjem, kjer obnemimo nad parkiriščem – zavedali smo se, da bojo kraj obiskali člani PK Stena, nismo pa si predstavljali, da jih bo toliko! No, kmalu...
Continue reading...

Sprehod po Madisonu, WI

Madison je prestolnica zvezne države Wisconsin v Združenih državah Amerike. Simpatično mestece izstopa v marsikaterem pogledu – za ameriške standarde je majhno (cca. 240.000 prebivalcev), praktično vsako leto se znajde v vrhu lestvice po najvarnejšem mestu v ZDA, v mestu se prelije gromozanska količina alkohola, prebivalstvo je mlado in relativno športno ozaveščeno, ekstremnih debeluhov je precej manj kot drugje po Ameriki, vse prometnice imajo urejene proge za kolesarje, velik delež podjetij je v lasti zadrug oz. delavcev, in še bi lahko našteval… Biser mesta je državna univerza University of Wisconsin – Madison, ki vsako leto predstavlja dom kakim 40.000 študentom....
Continue reading...

Devil’s Lake national park

Leto je naokoli, in službena pot me je zopet ponesla v Združene Amerike, natančneje ponovno v mesto Madison v zvezni državi Wisconsin. Tokrat sem v ZDA ostal 3 tedne, zato sem prvi vikend veselo pritrdil povabilu sodelavca, ki je z družino nameraval obiskati zgoraj omenjeni kraj. Devil’s Lake je nacionalni park ob istoimenskem jezeru, ki je v povečini izredno ravni deželi Wisconsin svetla izjema – jezero in okoliške hribčke (ki so za naše razmere res hribčki) so namreč daljna tisočletja nazaj preoblikovali ledeniki. Pri nas njihova višina (nekaj 100 višinskih metrov) ne bi dosegla niti skomiga z rameni, tukaj pa...
Continue reading...

Vikend v Paklenici

Kislo aprilsko vreme (ki se je kasneje sicer uneslo) je bilo razlog, da sva se z Janezom prav hitro začela dogovarjati o tradicionalni spomladanski Paklenici. Pridruži se nama še Jernej, in zaradi vremenske napovedi v nedeljo ob štirih zjutraj že dirjamo proti Metliki. Ko okrog petih zjutraj poberemo še mladeniča, ki je zaspal za volanom in razbil avto, ter ga odložimo v Metliki, se že začne delati dan. Med vožnjo po Velebitu moram priznati, da smo bili vsi kar negativno razpoloženi, saj je zunanja temperatura kazala -1 stopinjo, vsenaokrog pa je bilo megleno in oblačno. Pa vendar – ko izstopimo...
Continue reading...

Chamonix 2014: Kozmični greben… do konca

Kot bi trenil, smo se znašli večer pred zadnjim dnem v Chamonixu pred odhodom domov. Kam iti za zaključek že tako fenomenalnega izleta? Neuspeh v Cosmique Arete nam nekako ni dal miru, zato z Janezom predlagava, da se ga lotimo še enkrat. Ekipa se brez ugovorov strinja, in kar malo neučakani se odpravimo spat. Naslednje jutro se vsi napravimo v dvojne dolge gate, polartec, saj je za Aiguille du Midi napovedanih -9 stopinj ter močan veter. Po enournem čakanju na gondolo (spet smo bili prvi na blagajni, pa se je kar nekaj gorskih vodnikov “uštulilo” v gondole pred nami) in...
Continue reading...