Watzmann

Watzmann je 2713m visoka gora, ki se dviga nad okrajem Berchtesgaden v Nemčiji. Je najvišja gora, ki leži v celoti na nemškem ozemlju, sicer pa 3. najvišja, če štejemo mejne gore med Avstrijo in Nemčijo. Slovenci smo z zgodovino Watzmanna dobro povezani, saj je najvišji, srednji vrh (Mittelspitze) prvi osvojil prav naše gore list, znameniti gornik Valentin Stanič. Po drugi strani pa je Watzmann znana gora predvsem zaradi megalomanske vzhodne stene nad jezerom Konigsee, saj stena pada praktično 2000 višinskih metrov od vrha pa direktno proti obali med turisti zelo popularnega jezera. Tudi Janez, Petra in Mateja so bili podobnega mnenja, da je...
Continue reading...

Triglav v jesenski preobleki

S skupino po večini ne-hribovskih kolegov smo že dve leti imeli v planu vzpon na Triglav. Organizacijske, logistične težave, slabo vreme in predvsem generalna nezainteresiranost večine ljudi v skupini so botrovali dejstvu, da se nam je Triglav tudi letošnje leto skoraj izmuznil. Skoraj! S kolegom Janom sva imela počasi vsega dovolj, ter določila datum in pozvala potencialne kandidate, naj se pridružijo. Nazadnje se nas zbere pičla skupina štirih korenjakov (žal nobene punce, pheh), in na lepo napovedano nedeljsko turo se odpravimo izredno zarana – kar ob 2 ponoči iz Škofje Loke. Eden izmed mojih pogojev je bil namreč, da turo izvedemo v...
Continue reading...

Neuspeli vzpon na Zuc dal Bor

Še en vikend s slabo vremensko napoved nas je “prislilil”, da smo šli iskati boljše razmere v tujino. No, tudi za sosednjo Italijo ni bila vremenska napoved ravno bleščeča, je bila pa boljša od domače (beri: nej ne bi bilo dežja). Z Janezom hitro izbereva ogledan cilj v Karnijcih, markantni Zuc dal Bor, 2195m visok hrib, ki pa je navkljub relativno pohlevni višini težko dostopen zaradi prepadnih sten, ki ga obkrožajo. Najlažji pristop namreč zahteva skalno plezanje III. stopnje. Izhodišče za Zuc dal Bor je idilična vasica Pradis. Neverjetno, kako blizu so Karnijske alpe, in kako malo jih Slovenci poznamo (no, govorim...
Continue reading...

Kočna in Grintovec v oblakih

V nedeljo je lepo vreme poskrbelo, da z Milošem nisva stala križem rok, pač pa se podala v visokogorje. Da se takoj razjasnim: letos sem pač tako spustil standarde, da lepo vreme pomeni “oblačno, možnost popoldanskih nalivov”. Ja sej če pomislim res ni nič deževalo! Z Milošem se ob ne prav rani, 7. uri zjutraj dobiva v Kranju, ter takoj uskladiva načrte – obadva sva enakih misli, da pojdeva na krožno turo iz Jezerskega čez Kočno in Grintovec. Markirana pot, kar nekaj višincev, slabo vreme… sliši se prav privlačno (:. Okrog 8. ure zjutraj štartava iz parkirišča v Ravenski kočni, ter po 3 urah prisopihava...
Continue reading...

Grebensko prečenje Storžič – Preddvor

Obdobje kislega in ne pretirano plezanju naklonjenega vremena se žal nadaljuje, zato smo s kolegi morali zopet preklicati plezalne načrte. Miloš je, hvala bogu, predlagal simpatično alternativo – iz Doma pod Storžičem bi se skozi Žrelo povzpeli na Storžič, nato pa turo nadaljevali čez Bašeljski preval, Bašeljski vrh, Mali Grintavec, Srednji vrh, Cjanovco, se spustili na Javorov vrh, obiskali še Potoško goro, ter nazadnje preko Sv. Jakoba turo zaključili v Preddvoru. Moram reči, da ture sam nisem še nikoli načrtoval, vendar mi ni bilo 2x za reči – omenjeni greben namreč gledam iz Škofje Loke lahko vsak dan. Hiter pogled na ARSO, ki pravi, da bo okrog...
Continue reading...

Dovška baba in Hruški vrh

Kot se je že ničkolikokrat zgodilo, je bilo za vikend napovedano relativno stabilno vreme. Ker v petek za spremembo delam od doma, se z Anjo dopoldne dobiva na kofetu pri Pevcu, kjer jo začnem primerno “masirati” za Direttissimo v Belih Vodah. Ni šment, da v roku parih ur prepriča še dedca, da spremenita plane iz Krme ter se odločita, da bi v soboto napadla znamenito lepotico nad zatrepom Bele vode. Sam urgentno kontaktiram Miloša, ki je tudi za akcijo – cilj: smer Bulfoni D’Eredita. Ker mora Miloš biti že ob 4 popoldne v Ljubljani, ker so napovedane popoldanske nevihte ter ker imam tudi sam...
Continue reading...

Devil’s Lake national park

Leto je naokoli, in službena pot me je zopet ponesla v Združene Amerike, natančneje ponovno v mesto Madison v zvezni državi Wisconsin. Tokrat sem v ZDA ostal 3 tedne, zato sem prvi vikend veselo pritrdil povabilu sodelavca, ki je z družino nameraval obiskati zgoraj omenjeni kraj. Devil’s Lake je nacionalni park ob istoimenskem jezeru, ki je v povečini izredno ravni deželi Wisconsin svetla izjema – jezero in okoliške hribčke (ki so za naše razmere res hribčki) so namreč daljna tisočletja nazaj preoblikovali ledeniki. Pri nas njihova višina (nekaj 100 višinskih metrov) ne bi dosegla niti skomiga z rameni, tukaj pa...
Continue reading...

Slatnik ob polni luni

Letošnja Facebook skupina za zbiranje kondicije za Triglav je, moram reči, kar uspešna! Že drugič smo se tako ob polni luni odpravili izkoristiti odlične snežne razmere na Soriško planino. Navkljub pozni organizaciji se nas tako zbere 5 korenjakov, da napademo vrh. Na Soriško planino prispemo nekaj čez 9. uro zvečer, in poleg nekaj marljivih drvarjev, ki pospravljajo les, smo sami. Po prijetno pomrznjenem smučišču se vzpnemo do odcepa v desno, kjer nas pričaka mehkejši sneg. Vidi se, da so hribi obiskani predvsem s strani turnih smučarjev, saj je “peš” gaz že kak dan stara. A nič ne de, udira se...
Continue reading...

Nočni Ratitovec

S kolegom Gregorjem imava že kar nekakšno tradicijo, da za polno luno vsaj enkrat v zimi skočiva na Ratitovec. Glede na to, da je Gregor doma iznad Železnikov (Ojstri vrh), mu je to pravzaprav domači kucelj. No, meni, ki sem iz Loke… pa ravno tako :). Tokratna zima ni nič drugačna, in z Gregorjem sva navkljub pičli beri snega našpičena, da obiščeva vrh Ratitovca in uživava v nočnih razgledih. No, tokratna razlika je, da kolega Jan zbobna še dodatno druščino, in skupaj z Urško, Anito, Ksenijo in Blažom nas je 7. Spremlja nas tudi štirinogi prijatelj Šon. Okrog pol 8...
Continue reading...

Grintovec v prvem snegu

Letošnja jesen res dobesedno skopari z lepimi dnevi, zato je potrebno vsako lepo luknjo vremena izkoristiti. Na veliko srečo (ali nesrečo?) sem bil novembra precej okupiran, tako da se mi odsotnost hribovskih izletov sploh ni zdela tako huda. Pa kakorkoli  že – ko so za vikend napovedali lepo vreme, predvsem v višjeležečih delih Slovenije (beri: hribih), nisem mogel ostati ravnodušen. Kot ponavadi sta bila istih misli tudi Janez in Petra, in še enkrat (kot že mnogokrat) sem se malo “uštilil” zraven na dostojno, lahkotno in predvsem razgledno turo na Grintovec. V klasični hribovski maniri štartamo že ob 5 iz Škofje...
Continue reading...