Smuk z Višarij

Se opravičujem da je bila na blogu toliko časa (2 meseca!) taka suša. Izgovori, izgovori, izgovori… Nekje med med pripravo in zagovorom diplome, službo ter res neverjetno obupnim vremenom mi je uspelo pridelati še 2 “plezalski” poškodbi, da sem zamudil še tisto pol-tedensko okno lepega vremena, ki nas je razveselilo nekje konec januarja. Hvala bogu sem se približno pokrpal, in že cel februar mi je v glavi odzvanjalo samo to, da naslednjega okna ne bom zamudil. No, na “okno” sem moral čakati le do tega tedna, saj so vremenarji napovedali dva lepa, sončna dneva. Na hitro se v službi zmenim,...
Continue reading...

Zakaj pišem blog?

Tomaž Jakofčič je pred kratkim napisal odličen prispevek na temo trenutnega stanja v alpinizmu. V njem se dotakne moderne “blogrole” oz. poplave alpinističnih blogov, med katere nedvomno spadam tudi sam. Navkljub strinjanju z besedilom sem se tako zamislil, zakaj se sam ukvarjam s točno to dejavnostjo. Mar ni alpinističnih blogov že brez moje udeležbe dovolj? Natuhtal sem tri razloge, s katerimi bom poskusil opravičiti obstoj tegale koščka spleta: Kot otrok modernega sveta sem bil že od srednje šole naprej izpostavljen (skoraj) neoviranemu dostopu do Interneta, in vedno so me navduševali zapisi tujih blogerjev, ki so vzneseno opisovali svoje alpinistične, pohodniške, smučarske,...
Continue reading...

Turni izlet na Mrežce

Pa ga je le nekaj nakipalo (snega, namreč)! Če sva v sredo zgodaj zjutraj s kolegom ždela v avtu in se ozirala naokrog po razmočenem Rudnem polju, je bila ta petek situacija le nekoliko drugačna. Ko se zjutraj v družbi Evgena in Mareta pripeljemo do konca ceste za Lipanco, je namreč naokrog kronično pomanjkanje snega, pa še ta je ves razmočen od padavin, ki so pretekla dva dneva neusmiljeno talile preostalo snežno podlago. Na parkirišču smo prvi (kasneje smo odkrili, da smo izbrali napačen dostop – naša pot namreč potrebuje za doseg Blejske koče 4km, medtem ko je preostali del...
Continue reading...

Nočni Ratitovec

S kolegom Gregorjem imava že kar nekakšno tradicijo, da za polno luno vsaj enkrat v zimi skočiva na Ratitovec. Glede na to, da je Gregor doma iznad Železnikov (Ojstri vrh), mu je to pravzaprav domači kucelj. No, meni, ki sem iz Loke… pa ravno tako :). Tokratna zima ni nič drugačna, in z Gregorjem sva navkljub pičli beri snega našpičena, da obiščeva vrh Ratitovca in uživava v nočnih razgledih. No, tokratna razlika je, da kolega Jan zbobna še dodatno druščino, in skupaj z Urško, Anito, Ksenijo in Blažom nas je 7. Spremlja nas tudi štirinogi prijatelj Šon. Okrog pol 8...
Continue reading...

Tamar – Rastlinca

Temperature se dvigajo, vreme je tako že dva tedna odlično, človek more pa delat. No, temu sva z Janezom rekla, da narediva konec, in v sredo obadva suvereno vzameva dopust. Destinacija: Tamar, cilj: Rastlinca (WI3+). Ob pol 6 zarana se odpraviva iz Škofje Loke in po uri vožnje parkirava avto pred skakalnicami v Planici. Pot se vsaj meni, kot ponavadi, vleče, ampak v jutranji otopelosti še nekako gre. Cesta do Doma v Tamarju je, kot vsako leto, zgledno urejena, in v škripanju po pomrznjenem snegu si obetava dobro plezarijo (ob avtu je bilo -4 stopinje). Ko doseževa slapove, pa se...
Continue reading...

Vidova srajčka

Že prejšnji teden, ko sva s kolegom plezala Smer izgubljene rokavice, sem od daleč “špegal” proti Čedci, in si ogledoval čudovito ledno linijo, ki se je letos izoblikovala v rdečih podorih. Z Maticem sva ugotavljala, ali je zadeva že dovolj narejena ali ne – prvi raztežaj je namreč obljubljal res noro črto po rdeči vertikali (kar malo me je spominjalo na znane ledene pasove po granitu v Centralnih Alpah). No, sredi tedna prileti na friko.si objava, da je na Jezerskem bila splezana prvenstvena ledna smer; že preden sem odprl opis, sem kar nekako vedel, da je to to :). Jasno,...
Continue reading...

Iskanje sonca na Lepem Vršiču

Cel teden šajbe in zoprno delo, ki nekako ni dopuščalo dopusta, je bil razlog, da sem komaj čakal vikend. Že n-terič se moram zato zahvaliti Kavčičem, da so me navkljub “družinskemu” izletu za vikend vzeli s seboj na turo (da ne omenjam odličnega sendviča, ki sem ga bil deležen). Najboljši ste! Kakorkoli, tokrat je bila na sporedu “lahkotna” dopoldanska tura. Ker je tudi Maja rekla, da bi si želela kdaj v hribe iti pozimi, Janez izbere kičast vrh po imenu Cima Bella/Lepi Vršič (1911m). Zaradi silne popularnosti omenjenega kuclja je ura zopet rana (ob petih štartamo iz Škofje Loke) –...
Continue reading...

Smer izgubljene rokavice

Na sončno nedeljo sva se z Maticem odločila, da greva na Jezersko preverit, kakšno je stanje z ledom v Slovenskem “hladilniku”, poimenovanem Jezersko. Ker dobiva informacije, da je Smer izgubljene rokavice (III/3, 320m) v Špegovcu za silo narejena, je bila izbira očitna. Nekako se nama zdi, da tudi v nedeljo ne bo gužve, pa tudi celotna tura ne bi smela biti pretirano dolga, zato določiva “mili” začetek ob 6 iz Loke. Po cca. eni uri zaparirava avto pri rampi v Makekovi Kočni ter švigneva pot. Šalabajzerja, kot sva, zgrešiva odcep poti na levo proti Čedci in nadaljujeva kar nekaj časa...
Continue reading...

Pred-službeni skok na Dovško Babo

V petek sem imel na Jesenicah zadnji pregled za poškodbo prsta (ujeee, zdaj sem končno zdrav in lahko plezam!!). Ker je bil napovedan strašansko lep dan, sem že v začetku razmišljal, da bi izkoristil obisk bolnišnice z ugodno lego Jesenic za gorniške dejavnosti. Kot se ponavadi vse izteče, tudi tokrat nisem bil sam v teh mislih. Janez in Tušek sta namreč imela ravno tako zaradi fantastične vremenske napovedi plan pred službo skočiti na en kucelj. Ta kucelj je bila Dovška Baba, naskok pa smo kanili opraviti na turnih smučkah. Kot se razume za pred-službene izlete, me budilka vrže pokonci malo...
Continue reading...

Grintovec v prvem snegu

Letošnja jesen res dobesedno skopari z lepimi dnevi, zato je potrebno vsako lepo luknjo vremena izkoristiti. Na veliko srečo (ali nesrečo?) sem bil novembra precej okupiran, tako da se mi odsotnost hribovskih izletov sploh ni zdela tako huda. Pa kakorkoli  že – ko so za vikend napovedali lepo vreme, predvsem v višjeležečih delih Slovenije (beri: hribih), nisem mogel ostati ravnodušen. Kot ponavadi sta bila istih misli tudi Janez in Petra, in še enkrat (kot že mnogokrat) sem se malo “uštilil” zraven na dostojno, lahkotno in predvsem razgledno turo na Grintovec. V klasični hribovski maniri štartamo že ob 5 iz Škofje...
Continue reading...