Grintovec – Zgrešena smer

Pretekli vikend sva se z Matevžem po kar dolgi pavzi zopet zmenila za skupno plezanje. Ker je ARSO že popoldan napovedoval vremensko ujmo, sva v glavah pretehtavala krajše smeri. Sam sem predlagal kaj z Vršiča, Matevž pa je ponudil kot alternativo Zgrešeno smer (V, 170m) v Grintovčevem stebru. Sam itak nisem nikoli bil navdušenec Vršiča med vikendom, tako da se takoj strinjam z njegovim predlogom, in ob 4. zjutraj naslednji dan štartava iz Kranja proti Jezerskemu. Dostop do pod stene mine v neverjetno soparnem ozračju, in pod steno sva obadva mokra kot polita cucka. Oblaki se podijo vsenaokrog ostenja, in le na vsake...
Continue reading...

Grebensko prečenje Glocknerwand – Grossglockner

Sredi tedna mi Matic pošlje SMS, če bi šel z njim po grebenu Glocknerwand na Grossglockner. Navkljub dejstvu, da sem letos blazno zmotiviran predvsem za plezanje v skali, že nekaj časa razmišljam, da bi bilo fino zopet iti pogledati v višja gorstva, saj jih že nekaj časa nisem videl. No, v vsakem primeru se takemu vabilu ne reče NE! Po nekaj organizacijskih zapletih (v igri je bil še tretji čan odprave, ki pa je moral udeležbo žal stornirati) se tako z Maticem v soboto zgodaj popoldne odpraviva Avstriji naproti. Vremenska napoved je namreč napovedovala boljše razmere za nedeljo. V četrtek...
Continue reading...

Mala Rinka – Vzhodna smer

Z Jakom sva se za vikend zmenila za izlet v hribe. Jakov prvi predlog, južni raz Škrlatice, precej instantno bojkotiram, saj smo sredi vročinskega vala, in nekako se mi zdi da je čas za južne stene za nekaj časa minil… Predlagam, da bom poiskal alternativno smer, in še isti dan doma odprem legendarni vodniček Slovenske Stene. Dokaj hitro naletim na problem: primernih IV-ic (Jaka je precej neuplezan) ni več, saj se izkaže, da sem večino klasičnih smeri s to težavnostno oceno v vodničku že splezal. No, ena izjema je še Vzhodna smer (IV/III, 350m) v Mali Rinki. Jaka se strinja z izbiro ture,...
Continue reading...

Begunjska Vrtača – Smrketa

Kmalu po dopustovanju sem si zaželel ponovno “pošlatati” slovensko skalo. Poslužbenih, krajših smeri z malo dostopa v Sloveniji ni ravno v izobilju, sploh če iz Ljubljane štartaš okrog 4. ure popoldan. No, nekaj se jih vseeno najde, in eno izmed njih sem imel že nekaj časa na seznamu želja. Smer Smrketa (VI+, 150m) je navrtana smer v vzhodnem ostenju Begunjske Vrtače, v področju t.i. Bornovih tunelov. 10 minut dostopa in pa (bojda, tako sem slišal od kolegov) precej začinjen detajl je pač nekaj, čemur se delavni plezalci ne moremo upreti. Seveda sem za tako turo moral s seboj vzeti lokalnega plezalca iz Tržiča. Z...
Continue reading...

Ratitovec – Drzni Let

Nazadnje, ko sem plezal smer Drzni let v Ratitovcu (6b, 5 raztežajev), sem samemu sebi obljubil, da bom to smer prišel splezat prosto. Če boste šli brati prispevek, boste odkrili, da sem ponovni obisk napovedoval še isto leto. Kar ne morem verjeti, da sem potreboval 5 let, da sem končno izpolnil obljubo! Sicer sva z Evo že lani konec poletja sopihala pod steno, vendar so nama vzpon preprečili nevihtni oblaki, tako da sva se morala zadovoljiti s flancati v koči. No, tokrat nama je bilo vreme končno pisano na kožo, in po mučnem dostopu (vsaj zame – v zadnjem mesecu mi je izpuhtela vsa...
Continue reading...

Paklenica

Maj je vsako leto odličen mesec za obisk Paklenice. Dobra zimska forma s plastike, topli, a še ne prevroči dnevi, ter dolgi dnevi so razlog, da se v kanjon v Velebitu vsako leto zgrinja večji del slovenske plezalske populacije; seveda je najbolj na udaru termin okrog prvega maja, ki pa je letos minil v znamenju slabšega vremena. Z Evo in Milošem smo po izletu v Turčijo vseeno želeli okusiti čare (kot britev) ostre Pakleniške skale, ter delikatese znane oštarije Dinko ob vznožju kanjona. Teden po prihodu domov tako za izlet nahecamo še Matjaža, in v petek se ob ne pretirano zgodnji uri po službi odpravimo...
Continue reading...

Prvomajski reset v Geyikbayiriju

Po dveh letih zamujenih priložnosti za prvomajski pobeg iz Slovenije (zaradi vročičnih priprav na državne izpite za alpinista) je končno napočilo leto, ko sem za prvomajske praznike bil zopet frej! Letos so se prazniki odlično poklopili (beri: z 2 dnevoma dopusta sem prišel na 7 prostih dni), in po turbulentnem pomladanskem obdobju sem skrajno fanatično pričakoval nekaj prostih dni, da se posvetim relaksaciji in odklopim vse ostalo. Na mojo veliko srečo sta imela Eva in Miloš enake želje, tako da nam v ponedeljek, dva dni pred planiranim dopustom, ni preostalo nič drugega, kot da se odločimo za destinacijo. Po demokratičnem izboru so hitro odpadli običajni prvomajski resorti...
Continue reading...

Tumova smer v Jerebici

Zarečenega kruha se največ poje. Ko sem prišel z dopusta z Norveške, sem resnično mislil, da lahko cepine postavim v kot. No, pa me je za prvega aprila (kako prikladno!) zdražil Jaka. Cilj: Slovenska smer v Steni ali pa Triglav. Tekom petka se spomnim, da že nekaj let po zobeh vlačim Tumovo smer v Jerebici (III/2-3, UIAA 3-4, 400m). Ker sem, kot vsi dobro veste, velik nasprotnik gužve v steni, se mi zdi ideja vedno bolj všeč. Hitro pogledam v Kresalov vodniček – orientacija smeri: severovzhod. Ajde, bo že še kej snega, sej je v senci večino dneva. Jaka se takoj strinja...
Continue reading...

Senja – poslednji slap

Priznam, da sem zadnji dan našega dopustovanja na otoku Senja bil kar malo zmatran. Slap, ki sva ga z Janezom splezala prejšnji dan, me je očitno kar zdelal, in za zadnji dan sva bila z Janezom deljenega mnenja, da greva pogledat slap, ki so ga kolegi plezali prejšnji dan. Slap se ravno tako nahaja v Ersfjordu, je pa bližje cesti. No, bližje je vsekakor relativno, saj je čez noč zopet vrglo nekaj novega snega, in kot že cel izlet naju je do slapu čakalo gaženje, ki je tokrat šlo res do konca – zadnjih nekaj 10 metrov sva morala z rokami skopati pravcati...
Continue reading...

Senja – Big Blue

Big Blue (180m, WI4-5) je najbolj očiten (in najlepši) slap nad samotno ribiško vasico Ersfjord. Gre za široko beštijo, ki ponuja kar precej možnih linij vzpona, in opazovalcu je hitro jasno, od kod mu tako ime. Naš dopust na Senji se je bližal koncu, in ker je Miloš omenil, da bi se pridružil ostalim v plezanju nekoliko krajšega slapu, sem Janeza hitro prepričal, da bi bilo vredno iti pogledat v veliko modrino. Vremenska napoved je za dan napovedovala precej jasno vreme in pa nižje temperature, tako da smo se vsi brez pomisleka odločili za plezanje zaledenelih slapov. Dostop do slapu v dobrih razmerah verjetno mine...
Continue reading...